Le mesec in pol preden bi dopolnil 72 let je umrl največji zvezdnik bosanske narodne glasbe Halid Bešlić (1953-2025). Ker so o njegovi smrti poročali tudi naši mediji, so se nekateri komentatorji na družbenih medijih razpisali, zakaj si zasluži večjo pozornost od kakšnega pred kratkim preminulega slovenskega glasbenika. Seveda bi si pozornost zaslužili vsi, dejstvo pa je, da Halid ni bil samo zelo priljubljen glasbenik, ampak najprej izjemno dober človek.

Prihajam iz družine, kjer se je poslušalo Beatlese, Stonese in ogromno bluesa, zato je Halidova glasbena kariera v prejšnjem tisočletju šla povsem mimo mene. Spoznala sem ga pred dobrima dvema desetletjema, ko sem na Sarajevskem filmskem festivalu gledala film Pjera Žalice Pri stricu Idrizu, v kateri je pesem Malo je, malo dana, ki jo je za Halida napisal Saša Lošić iz skupine Plavi orkestar. To pesem je Halid zapel tudi na Lošinem koncertu njegove filmske glasbe, kjer je sodelovalo še kup znanih imen in orkester. Ko sva z Lošo govorila o tem, mi je mimogrede omenil, da sta po njegovem mnenju najboljša človeka na estradi Zdravko Čolić in Halid Bešlić. Zdravka sem že poznala, zato je bilo jasno, da želim spoznati še drugega dobitnika kolajne. Od takrat sem se ob vsaki priložnosti z veseljem družila s tem zvezdnikom, ki je bil tako preprost, da so si moto "največji so najbolj preprosti" očitno izmislili posebej zanj.

Po vsem, kar sem izvedela, sem danes povsem prepričana, da je Zdravko sicer super, pa da bi tudi Loša, Bajaga in še kdo z lahkoto prišli na stopničke, ampak Halid je zaradi več kot 500 brezplačnih humanitarnih koncertov samo med vojno v Bosni, pomoči med hudimi poplavami, ko je povabil prizadete tudi v svoj hotel, zaradi neštetih donacij ali dejanj, kot recimo, da je iz Nemčije, kjer je nastopal, prinesel zdravilo, ki se ga v Bosni ni dobilo, in ga dostavil na dom - še preden se je šel domov stuširat in spočit, absolutno v vodstvu. Sam o teh aktivnosti ni želel razpredati, vendar je v času, ko nas obdaja pohlep in negativnost, pomembno, da opozorimo na take posameznike, ki bi si gotovo bolj zaslužili Nobelovo nagrado od kakšnih dosedanjih prejemnikov.

Čeprav se je vpisal na obrtno šolo, je Halid po služenju vojaškega roka začel intenzivneje nastopati, njegova prva pesem pa je izšla leta 1979. Ko sem ga spoznala, je imel za sabo že ogromno kariero, vendar je bilo sodelovanje z Lošo zanj ogromna prelomnica. Čeprav je do takrat izdal že 18 albumov, ki so se prodali v več kot deset milijonih izvodov (kdo ve, koliko je prodal vseh do zdaj, torej 22 let kasneje - ocenjujejo, da okoli dvajset milijonov!), je bil resnično vznemirjen in iskreno hvaležen Loši, saj se je zavedal, da mu je kolega s tem odprl vrata do novega občinstva, ki se za narodno glasbo ne zanima. Kot bi bil na začetku kariere, ga je skrbelo, kaj bodo rekli kritiki, in bil navdušen, ker so ga sprejeli dobro, saj so vsi pozabili na predsodke glede žanra ob njegovem izjemnem vokalu in čudoviti interpretaciji.

Ampak naredil je kaos!

Halid je imel rad ljudi okoli sebe, zato sem že ob prvem srečanju spoznala njegovo veliko prijateljico Hanko Paldum, kraljico sevdalink, in Nazifa Gljivo, dolgoletnega sodelavca in menedžerja, kasneje pa še tekstopisca Fahrudina Pecikozo, sina Dina … Druženja so bila vedno polna smeha in zanimivih anekdot. Najprej sta mi Hanka in Halid povedala, kako sta se spoznala. Ona je bila že zvezda in se je odpravljala na turnejo, na kateri je potrebovala gosta. Njen takratni mož (ki je bil tudi direktor sarajevske glasbene založbe) je predlagal Halida, nad katerim sprva ni bila navdušena. "Moj nekdanji soprog je bil 'kafanski' človek in je Halida slišal na prekrasnem vrtu 'kafane' - in se vanj zaljubil najprej v človeka in potem tudi kot pevca. Ko sem Halida slišala peti, mi njegovo petje sploh ni bilo všeč, zato sem bila odločno proti. Meni je bilo všeč kristalno čisto šolsko petje, česar on ni imel. Zato sem se bala, da bi atmosfera na koncertu padla. Pristala sem, da nastopi na prvem koncertu, vendar sem ga opozorila, da bom pozorno poslušala in ga bom poslala nazaj v Sarajevo, če mi ne bo všeč. Ampak naredil je kaos!" je navdušeno razlagala, medtem ko se je Halid zadovoljno smejal.

"Tebi je to lahko, čeprav sicer sploh ni!" je bila odločna Hanka, ko je Halid razlagal, da je videl, da mu je petje, čeprav je bil v glasbi samouk, lažje kot obrt, za katero se je šolal. Halid je res zvenel, kot da je petje nekaj najbolj preprostega. Imel je izjemen dar, a tudi ljubezen do tega posla, saj mi je zaupal, da nikoli ni imel tako rad nobene ženske, kot je imel rad glasbo.

Neću, neću dijamante

Leta 1982 je bilo zanj prelomno, saj mu je Nazif kar na prtiček v lokalu, kjer sta se družila, napisal besedilo za uspešnico Neću dijamante. Halid je menda takoj prepoznal uspešnico. Prtiček je nekaj dni nosil s seboj, v studiu pa je pesem posnel v prvem poskusu. Naklada plošče Neću, neću diamante (1984) je bila milijonska, naslednja pa "le" sedemsto tisoč izvodov (Zbogom noći, zbogom zore, 1985), ker so se vmes zvišale cene. "To so bile velike naklade, s katerimi smo zaslužili po pol milijona mark, še enkrat toliko pa s turnejami," mi je razložil Gljiva, ki je s Halidom hitro zapravil polmilijonski avans, ki sta ga dobila za prvo ploščo. Po velikem uspehu v Sarajevu se je Nazif kot Halidov menedžer odločil, da morata osvojiti prestolnico zabave - Beograd.

Ko sta leta 1984 s kovčkom, polnim mark, prišla v beograjski hotel Metropol, je Nazif takoj za tri leta zakupil celo nadstropje, kjer je potem skrbel, da so bili vsi zvezdniki vedno dobrodošli in da jim ni manjkalo pijače, jedače, še manj lepih deklet. Tri leta je bilo to nadstropje zbirališče beograjske folk scene. Kljub razvratnemu življenju pa je Halid - kot je bila takrat navada - vsako leto spomladi izdal ploščo, ki jo je nato pospremila dolga turneja. To so bili časi boemstva, pijače, zabav. Hanka je zato Halida opozorila, da bi bilo dobro, da malo bolj pazi na svoje zdravje - in on ji je sčasoma prisluhnil.

Žute dunje s Kreslinom

Prijateljev je imel ogromno, tudi med Slovenci. Z Vladom Kreslinom se je spoznal na humanitarnem koncertu med vojno v Bosni. Ko sem ga leta 2007 poklicala, saj sem bila na eni od komercialnih televizij urednica oddaje Sproščeno z Marlenno, je takoj pristal, da pride do Ljubljane na snemanje in preseneti prijatelja. Niti za stroške ni vprašal - vesel je bil, da bo lahko razveselil Vlada. Ob njunem duetu Žute dunje se je še snemalcem orosilo oko.

Halid je tudi sicer imel lepe odnose na estradi. "Nikoli nikogar ne opravljam, nikoli ne pljuvam kolegov. Ta človeška lastnost mi ni všeč in mi je tuja," mi je povedal. Da je res tako, sem se prepričala v skoraj vsakem najinem pogovoru, ko je z velikim spoštovanjem omenjal vse kolege in med drugim dodal, da si želi močno konkurenco, saj je zato tudi sam boljši. Ni imel zamer do recimo Čolića, ki je v nekdanji Jugoslaviji dobival veliko podporo na televizijah, medtem ko je on - kot narodnjak - bil le redko vabljen v oddaje. Itak je vedel, da je na terenu zmagovalec … Zato ne preseneča, da je toliko njegovih kolegov po njegovi smrti odpovedalo koncerte, saj jih je izguba tako hudo prizadela.

Halid je do slovesa nizal nove in nove uspešnice, kar je izjemen uspeh, saj veliko izvajalcev ne more ponoviti prvih uspehov. "Morda je skrivnost v tem, da se znam prilagoditi času in novim generacijam. Nova pesem ne sme zveneti starinsko, primerna pa mora biti za vse generacije. Vsaka nova pesem se mora razlikovati od starih - to so kriteriji, ki se meni zdijo pomembni - in očitno delujejo," mi je razložil Halid, ki je na koncertih povezal različne generacije.

Medtem ko so njegove pesmi druga za drugo postale zimzelene uspešnice - med najbolj znanimi so Miljacka, Prvi poljubac, U meni jesen je, Romanija, Ja bez tebe ne mogu da živim, Neću, neću dijamante, Vraćam se majci u Bosnu - je imel kar nekaj smole z zdravjem. Prvič je bil resno ogrožen, ko je leta 2009 v hudi prometni nesreči izgubil oko, si poškodoval pljuča, prerezal jezik … Ta poškodba bi lahko bila zanj kot pevca usodna, a je na srečo zdravnik jezik zašil, zato se je kmalu vrnil na odre. Kasneje je dobil sladkorno bolezen, imel težave z arterijami in venami, lansko poletje je bil hospitaliziran zaradi težav z jetri … Pa vendar se je vedno znova pobral, spet nastopal in celo snemal nove uspešnice.

Sejda

Septembra - torej čisto malo, preden mu je v bolnišnici (kamor je spremljam ženo Sejdo, ki se tudi bojuje z rakom) zdravnik predlagal preiskave, saj se mu je zdelo, da ni videti dobro in so ga hospitalizirali, saj je imel že tumorje v jetrih - je izšla njegova zadnja pesem, posvečena njegovi ženi. Miligram je že dalj časa želel sodelovanje s Halidom, ko pa je Pecikoza napisal besedilo Sejda, je bilo jasno, da bo ta čudovita pesem velik poklon ljubezni in življenjskemu partnerstvu. "Sve što jesam, tvoje ime nosi," med drugim poje v tej pesmi, s katero se je poklonil življenjski partnerki, ki je bila vsa ta desetletja (poročila sta se pred skoraj pol stoletja - leta 1977) steber njegove družine in neomajna podpora. Njej gre zahvala, da je vzgojila sina Dina, ki je v zadnjih desetletjih postal očetova desna roka in je Bešlićeva razveselil z vnukoma - dvojčkoma, ki sta Halidu prinašala veliko veselja v zadnjih letih.

"Tudi jaz bi lahko vozil drage avtomobile, snemal milijonske videospote, ampak zakaj bi to počel, če moj sosed nima za kruh? Zame je zadovoljstvo, da nahranim njega … Rad bi, da si me ljudje zapomnijo kot dobrega človeka, ne kot dobrega pevca," je njegova izjava, ki dobro pokaže, kdo je bil človek, ki je združil v žalovanju celo regijo.

Takšnih, kot je bil Halid, ne delajo več.