Vasja Jager: "Anita je šla čez ovire in verjamem, da je marsikomu nastavila ogledalo ter da sedaj marsikdo od tistih, ki so, ko je bila še živa, morda želeli razbiti to ogledalo,
zdaj žalujejo ob teh črepinjah."
S knjigo želim predstaviti svoj pogled na to, kar dojemam kot slovenski razvojni polom oziroma temno plat slovenskega brezglavega hitenja v neoliberalni kapitalizem. Ne potrebujem spomenika, ne želim biti kamen. Želela sem le predati svoje sporočilo in če ga moram predati skozi svojo pripoved o svojem življenju, naj bo. Tako v (avto)biografski knjigi Anita Ogulin pravi o namenih knjige. Da bi se njena zgodba koga dotaknila, da bi nadaljeval njeno poslanstvo.
V začetku maja letos je knjiga izšla. Kakšni so odzivi? Se sliši njeno sporočilo, smo se pogovarjali s piscem Vasjo Jagrom, ki je poslušal njeno pripoved po telefonu, v živo se pred njeno smrtjo nista uspela sestati. "V začetku nisem imel ambicije, da bi pisal knjigo. Ničesar nisem vedel o njej, pritegnila me je njena energija in vedel sem, da odhaja, zato sem hotel, da njena sporočila, zgodba, modrost, ona kot simbol ostanejo, da ta energija deluje naprej. Odkrival sem jo z vsakim pogovorom in me je vmes vse to presunilo, šokiralo."
V knjigi beremo tudi o tem, koliko nasilja je bila deležna od svojih slabovidnih oziroma slepih staršev, ki sta njej in njenemu bratu namesto objemov in topline namenjala udarce. Najbolj je pogrešala mamin objem, a ga ni dočakala. Nato je bila žrtev tudi hudega nasilja prvega moža. Pri dvajsetih letih je bila že mati samohranilka, kar je bilo takrat še težje kot danes, saj so jo vsi obsojali in žalili. Z vsemi temi izkušnjami se je nato oklenila svojega dobrodelnega poslanstva, objemala je vse otroke, skušala reševati družine. Seveda v prvi vrsti tudi svojo hčer in sina.
V začetku maja letos je knjiga izšla. Kakšni so odzivi? Se sliši njeno sporočilo, smo se pogovarjali s piscem Vasjo Jagrom, ki je poslušal njeno pripoved po telefonu, v živo se pred njeno smrtjo nista uspela sestati. "V začetku nisem imel ambicije, da bi pisal knjigo. Ničesar nisem vedel o njej, pritegnila me je njena energija in vedel sem, da odhaja, zato sem hotel, da njena sporočila, zgodba, modrost, ona kot simbol ostanejo, da ta energija deluje naprej. Odkrival sem jo z vsakim pogovorom in me je vmes vse to presunilo, šokiralo."
V knjigi beremo tudi o tem, koliko nasilja je bila deležna od svojih slabovidnih oziroma slepih staršev, ki sta njej in njenemu bratu namesto objemov in topline namenjala udarce. Najbolj je pogrešala mamin objem, a ga ni dočakala. Nato je bila žrtev tudi hudega nasilja prvega moža. Pri dvajsetih letih je bila že mati samohranilka, kar je bilo takrat še težje kot danes, saj so jo vsi obsojali in žalili. Z vsemi temi izkušnjami se je nato oklenila svojega dobrodelnega poslanstva, objemala je vse otroke, skušala reševati družine. Seveda v prvi vrsti tudi svojo hčer in sina.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
