Težko je tole napisati, ampak evropska prestolnica kulture v goriškem somestju se je zaključila. Ne z velikim pompom, tega smo imeli februarja, ampak s tistim tišjim prizvokom, ki ga vsi dobro poznamo. Z rahlim stiskanjem ustnic, ko nekdo reče "no, pa potegnimo črto". In vedno, ko potegnemo črto pod projekt, ki je trajal eno leto in stal milijone, se pokaže isto. Del ljudi bo navdušen, del užaljen, del nezainteresiran, vsi pa bodo prepričani, da so oni tisti, ki stvar vidijo realno.
Projekt evropske prestolnice kulture je bil od začetka obsojen na to, da bo nekoga razjezil. Tako je, ko deliš javni denar. Če ga raztrosiš med vse, nihče nič ne reče, razen računskega sodišča. Če ga ne raztrosiš med vse, bodo kose nabrusili vsi. To je osnova slovenceljske matematike nezadovoljstva.
Nova Gorica daleč od Ljubljane?
Minulo leto nas je gotovo naučilo, da kultura ni vedno nedolžna. Zgodba o spornem svetovalcu Milanu Krajncu je v tem kontekstu popoln simbol. Ne zato, ker bi bil bolj kriv od drugih, temveč zato, ker je zgodba preprosto preveč sočna in groteskna, da bi jo javnost ignorirala. Kar se bo iz tega izcimilo, bodo povedali tisti, ki imajo v predalu žige in pečate. Dejstvo pa je, da je afera pustila madež. In vsak madež na belem prtu vsi vidijo prej kot vse, kar je na mizi dobrega.
Morda je k trdovratnosti tega madeža prispevala tudi ignoranca osrednjih slovenskih medijev, ki bi morali evropsko prestolnico kulture spremljati z več ambicije in manj geografske lenobe. Izgovor, da je "Nova Gorica daleč od Ljubljane", je približno tako smiseln kot pripomba, da je Koper daleč od morja. Če bi nacionalni mediji kdaj pogledali čez ljubljansko obvoznico, bi morda videli, da se je tu dogajalo kaj več kot le "vsebina za Tarčo". Manj provincialnosti bi verjetno pomenilo tudi bolj uravnotežen splošni vtis o projektu. Ne samo tistega, ki ga ustvarijo afere, temveč tudi tistega, ki ga delajo umetniki.
Čarovnija, ki jo ne bodo razvrednotili
Ironično je, da ima GO! 2025 ob tem za sabo še eno najbolj impresivnih umetniških zgodb v zgodovini mesta. Gre za dve entiteti, ki ju mnogi mečejo v isti koš: produkcijo umetnosti in poslovanje zavoda. Umetnikov tu ni finančno "okoristil" nihče, razen na najbolj zdrav možen način - plačali so jim delo. V državi, kjer mnogi ustvarjalci životarijo, to zveni kot čudež. Čarovnija, ki je razni svetovalci ne bodo nikdar razvrednotili.
Nova Gorica je dobila 12-delno gledališko Dodekalogijo Tomija Janežiča. V sklopu nje je dočakala predstavo na nabito polnem nogometnem stadionu - projekt, ki bi ga večina evropskih držav razglasila za nacionalni ponos. Dobili smo plesni performans Brezmejno telo, ki je, kljub zapletom s kamnolomom in ekološko etiko, ostal eden najmočnejših aspektov EPK. Obiskal nas je Slavoj Žižek, ki je v dvorane privlekel tudi tiste, ki kulture in filozofije načeloma ne konzumirajo, imajo pa Instagram.
Najmočnejši intelektualni odtis EPK
Predvsem pa smo dobili razstavo Mesto na meji avtorice dr. Kaje Širok. Verjetno najmočnejši intelektualni odtis EPK. Ne gre za klasično razstavo, kjer ti pod nos potisnejo vitrino z dokumenti. Mesto na meji ponuja razmislek o tem, kako se zgodovina uporablja, kako se mejo razume, preoblikuje in manipulira. Odpira vprašanja o tem, zakaj se brez soočanja s travmo ne pride nikamor. Ne v prihodnost ne čez cesto. Če bo kaj ostalo Novi Gorici, bo gotovo ostala ta razstava. Kot nekakšen subtilen dokaz, da se kultura lahko dela tudi z možgani, ne le s priročniki za notranje delovanje javnih zavodov.
Na italijanski strani so EPK praznovali po svoje. Odmevni koncerti, ki so pritegnili množice. Praktično festival popkulture v pravem pomenu besede. Na slovenski strani si je projekt očitno želel drugačnega odmeva. Primerjava je na tem mestu skoraj nemogoča. Kot bi operni koncert primerjal s stadionskim. In prav ta razlika je bila ves čas zanimiva. Ne zato, ker bi kdo izgubljal, temveč zato, da se pokaže, kako različne predstave o kulturi lahko obstajajo zgolj nekaj metrov čez mejo. Tekmovanje? Bolj kot ne miselna vaja, pri kateri obe strani hkrati dokazujeta, da prostor za oba tipa umetnosti obstaja, če ga le znamo prepoznati.
Če želimo biti politično korektni
Evropska prestolnica kulture se je Novi Gorici zgodila v letu, ko ima Slovenija vlado, ki kulturo razume kot vrednoto, ne le kot strošek in sredstvo za politično obračunavanje. Pod kakšno drugo vlado bi bila zgodba verjetno precej bolj klavrna. Tudi ta kontekst moramo priznati, če želimo biti politično korektni.
Pa bo vse to dovolj, da opere madež? Težko. Madeži ne izginejo isti hip, ko jih zdrgneš. Včasih ostanejo kot opomnik, da se je nekaj zakuhalo tam, kjer bi se moralo paziti. A mogoče prav zato ni konec sveta. Kultura ni industrija bele tehnike, ne dela v sterilnih pogojih in z brezhibnimi bilancami. Njena realnost je vedno nekje med človeškimi slabostmi, institucionalnimi zdrsi, in ko so planeti pravilno poravnani, bleščečimi presežki.
Kaj bo ostalo Novi Gorici
Infrastruktura, seveda. Nekaj jeznih kolumn. Mogoče še kakšne preplačane kavice, ki jih bo kdo našel v reviziji. Ampak o tem, kaj bo ostalo v resnici ... to bomo lahko povedali čez leto ali dve. Ko bo mimo hrup, ko bo ostalo tisto, kar je res trdno. Predstave, ki se bodo igrale še naprej, knjige, ki bodo ostale na policah, in razstava, ki bo še leta govorila o tem, kar so že številni pozabili.
Morda pa je bil ravno v tem smisel evropske prestolnice kulture. Ne v praznovanju brezmejnosti, temveč v opozarjanju, kako hitro se meje lahko vrnejo. Med politiko in javnostjo, med ustvarjalci in birokrati, med realnostjo in predstavo o njej.
Ko zdaj pogledamo leto EPK z malo distance, je skoraj tragikomično, kako se je projekt razvil v lakmusov papir slovenske kulturne realnosti. Na terenu umetniki, organizatorji, prostovoljci in občinstvo, ki iz nič ustvarja dogodke, kakšnih Slovenija ne zna več ceniti, v medijih pa izmenično navdušenje, nerazumevanje in precejšnja doza selektivne amnezije. Zdelo se je, kot da s(m)o se vsi skupaj trudili pozabiti, da je bila to evropska prestolnica kulture in ne vaški kulturni dom z razširjenim programom.
Retrospektiva EPK 2025 zato ni zgodba o tem, kaj je manjkalo Novi Gorici, ampak kaj je manjkalo Sloveniji: samozavest, da prepozna vrednost nečesa, kar je nastalo izven običajnega kulturnega epicentra.
