Danes se počutim zelo olimpijsko, izreče glavni junak v ameriškem komediji Ledene steze (Cool Runnings), osnova za scenarij je bila resnično komična avantura jamajškega boba na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Minula dva tedna se je večina sveta počutila zelo olimpijsko - vsak je spremljal "svoje" športnike, preklapljali smo po televizijskih kanalih kot zmešani in iskali najbolj atraktivne discipline. Ko je na TVS vmes udarila Herta, sem prenose iskal na Eurosportu, nemški in avstrijski televiziji, HTV pa si je sama kriva, da mi je zatemnila (še) oglase iz Konzuma in Kauflanda.
Ko se naši ne trgajo za kolajne, so olimpijske igre sproščujoče - ko mi je čisto vseeno, ali bo v košarki zmagala Kanada ali Francija ali pa bo v lokostrelskem finalu slavil Korejec ali Američan. So pa tudi trenutki, ko goreče navijam za tujega športnika. Ko je "veteran" Mijain Lopez (42 let bo kubanski rokoborec v grško-rimskem slogu dopolnil 20. avgusta) postal prvi športnik s petimi olimpijskimi naslovi v isti disciplini. (Oprostite mi, slovenski komentatorji, ampak prva in edina olimpijska zmaga naših rokometašic ni zgodovinska, česar smo se naposlušali v minulih dneh).
Presežek za zgodovino je spisal 130-kilogramski hrust, serijski zmagovalec vse od iger v Pekingu 2008 (prek Londona, Ria in Tokia) do Pariza 2024. Petkrat zapored! Ko si je sezul rokoborske čevlje in jih pustil tako same na sredi blazine, je simbolično pokazal, da pa je zdaj res konec slovite olimpijske poti (prvič se je sicer upokojil že v Tokiu, a si je vmes premislil). Yasmani Acosta, poraženec finala, je bil videti kot mišek, s katerim se za malico igra maček (Mijain Lopez). Acosta, kubanski rokoborec, ki tekmuje za Čile (državni dres je zamenjal zato, ker mu je prostor v reprezentanci zasedel Lopez), je po srebni kolajni pošteno dejal: "Seveda sem si želel osvojiti zlato, a hkrati ne povsem, ker je to vendarle Mijain, legenda rokoborbe. Skupaj sva se pripravljala vrsto let, tudi za Pariz. On mi pomeni vse - je moj tekmec, prijatelj, brat."
Tudi legendarna telovadka Simone Biles na koncu ni objokovala srebra na parterju, ampak se je spoštljivo poklonila zmagovalki, Brazilki Rebeci Andrade.
To so te človeške olimpijske zgodbe, zaradi katerih bi bili lahko v športu zmagovalci vsi. Ampak zloba na družbenih omrežjih ne pozna meja - zato jih, imbecilov, v komentarjih pod olimpijskimi članki, ne berem več.
