Joe & Stacey with The Rhythm Boys so uspešni glasbeniki, ki ne le poustvarjajo, temveč tudi soustvarjajo glasbo v slogu začetnikov rock'n'rolla, njihov repertoar poleg skrbno izbranih klasik vključuje tudi avtorske skladbe, ki dihajo s pristnim duhom tistega časa. Skupno več kot 200 koncertov po Sloveniji in v tujini priča o njihovi neustavljivi energiji. Nedavno so izdali vinilno ploščo z naslovom Well, ki prinaša tako avtorske skladbe kot priredbe za vse glasbene sladokusce, ki prisegajo na avtohtone zvoke iz zlate dobe rockabillyja. Od leta 2006, ko so začeli, so bili Joe And The Rhythm Boys, ko se jim je pred kratkim pridružila pianistka in pevka, so imenu benda dodali še Stacey. Josip Segedi, prijatelji ga kličejo Jos, je duša skupine, glasbeno in estetsko zapisane obdobju, ki ga je filmsko zaznamoval James Dean.
La Bamba
"Začelo se je res že v osnovni šoli, ko sem si prvič ogledal La Bambo, biografski film o Ritchieju Valensu, ameriški najstniški rock'n'roll senzaciji s konca petdesetih let prejšnjega stoletja, kjer sem se navdušil nad glasbo, oblačili, avti in vsem videnem," se spominja Josip Segedi. Očeta, ki je bil glasbenik, je izgubil prezgodaj, pri enajstih letih, vseeno mu je poleg kitare zapustil tudi glasbeno dediščino, seznanil ga je z glasbo Beatlov in Elvisa. "Vse to me je povsem prevzelo, glasba, oblačila, način življenja, zato sem se nato v srednješolskih časih povezal s somišljeniki, s katerimi smo šli še korak naprej in začeli raziskovati glasbo Johnnyja Casha, Elvisa Presleyja, Chucka Berryja, Jerryja Leeja Lewisa, Carla Perkinsa in drugih pionirjev rock'n'rolla in rockabillyja." Prirejali so rockabilly plesne večere in hodili na koncerte in festivale, kjer so novodobni bendi preigravali to glasbo. "Kasneje, v študentskih letih, so se naše poti razšle, v teh vodah oziroma subkulturi nas je ostalo približno pet, trije od teh smo po vzoru prijateljev iz Zagreba, kjer je bilo kar nekaj bendov in precej razvita scena, ustanovili prvi mariborski rockabilly bend Joe & The Rhythm Boys."
Gustaf
Prvi resni stik z odrom so imeli v dvorani Gustaf v Pekarni, kjer so tudi vadili. Igrali so tudi v drugih klubih, na festivalih, na ulici. "Z vsakim nastopom je zasedba rasla, leta 2017 se nam je pridružila Sara in nas dvignila stopničko višje. Takrat smo dobili nov zagon in začeli še bolj suvereno ustvarjati svojo glasbo. Zamenjali smo kar nekaj kitaristov, nazadnje pred mesecem dni, ko se je namesto Mirana Perka, ki je igral kitaro na našem prvencu, po osmih letih v našo sestavo vrnil Jan Jurič."
Nastopajo po Sloveniji in v tujini, na Hrvaškem in v Avstriji imajo še posebno spoštljiv odnos do te glasbe. "V soseščini imajo res veliko posluha za rockabilly. Hrvati so imeli že zgodaj zelo močno sceno, Avstrijci jo cenijo kot kulturno dediščino. Privlači jih predvsem iskrenost tega žanra, ki je danes redka. Naš bend najemajo tudi za poroke, rojstne dneve, retro tematske zabave, celo modne dogodke, ljudje si želijo nekaj posebnega, drugačnega in rockabilly jim to da."
Rockabilly
Ta zvrst glasbe je nastala na jugu ZDA v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja čisto po naključju. "Krivec je Elvis Presley, ki je leta 1954 za prvo stran svoje prve plošče izbral priredbo črnske rhythm & blues pesmi That's All Right Mama in ji dodal belske country elemente, jo odigral hitreje in z več energije ter za drugo stran plošče v podobnem stilu v znamenitem Sun studiu v Memphisu posnel priredbo hillbilly, kot so takrat imenovali country glasbo, pesem Blue Moon of Kentucky," razlaga Segedi. "Postal je ameriška senzacija, posebno pri mladih, zato so ga ostali hillbilly-country izvajalci začeli posnemati. Ni jim uspelo zveneti čisto tako kot on, vseeno pa so ujeli nekaj prvin takratne črnske glasbe, znane že pod imenom rock'n'roll. In prav ti kantrijaši so tako nehote ustvarili novo zvrst glasbe, ki so jo, ker je bila mešanica hillbilly in rock'n'roll glasbe, enostavno poimenovali rockabilly. Ta se je v svoji pristni obliki obdržal do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, v moderni preobleki se je ta slog pojavil konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, vendar je imel, razen kombinacije instrumentov v zasedbi, bolj malo skupnega s prvotno rockabilly glasbo."
Mariborski glasbeniki ne igrajo modernega rockabillyja, ampak onega prvega. Oblačila glasbenikov, frizure, oprema na odru, inštrumenti so v tistem slogu. "Naš videz ni naključje. Od začetka dajemo velik poudarek avtentičnosti. Uporabljamo kontrabas, vintage mikrofone, klasične električne in akustične kitare, starinske klaviature, tudi stojala za mikrofone so vintage. Ko prideš na naš koncert, ne dobiš le zvoka, dobiš celotno izkušnjo."
Rokaj
Seveda jih avtentičnost zvoka pomembno krasi. "Zvok mora imeti dušo, zato uporabljamo opremo, ki ustreza obdobju, včasih tudi kakšno stvar predelamo sami. Ampak avtentičnost ni le v zvoku, je v pristopu, ne iščemo bližnjic, ne olepšujemo. Ravno to danes ljudi pritegne, ker čutijo, da je vse resnično. Meni ta zvrst predstavlja nenehen izziv prav zato, ker ne dopušča površnosti."
Pred kratkim so v Rokaju, ki ga Segedi vodi, imeli večer, posvečen Johnnyju Cashu. "Cash je bil pravi umetnik, preprost, a udaren. Njegove pesmi so srčne, besedila pa takšna, da jih začutiš. V njih so bolečina, ljubezen, vera, dvom - vse, kar sestavlja življenje. Koncert, ki smo mu ga posvetili v Rokaju, našem lokalu, je bil poklon njegovi glasbi, ki še vedno močno odmeva. Rokaj je postal neke vrste dom za takšne zgodbe, tudi naša se je na nek način tukaj okrepila in dobila novo poglavje."
