Ne Tito in ne bratstvo in enotnost, glasba je bila tista, ki nas je v SFRJ zares družila

Zgodba jugoslovanskega pop rocka ša danes, nekaj desetletij po razpadu Jugoslavije, ni umrla. Še zdaj ta glasba doni iz radiev, ko si na pijači v enem od lokalov v deželah naših južnih sosedov, najsi bo to Hrvaška, BiH ali Srbija. Tudi marsikje pri nas. Še danes opažam, da ljudje poznajo pesmi, številna besedila tudi na pamet. Še danes obstajajo radijske postaje (tudi pri nas), ki vrtijo pretežno tovrstno glasbe.

Verjetno bo ta glasba z nami, ki smo se Jugoslavije vsaj dotaknili, živela vse do konca naših dni. Bili smo mladi, to drži, a zakaj ti ritmi niso prav nič slabši ali manj priljubljeni niti danes, ko se je toliko vsega drugega že zdavnaj preobrnilo na glavo?