Nedeljski koncert v taborišču leta 1941
Zdi se, da smo s preteklostjo (dokončno?) opravili, trepetamo le še pred prihodnostjo. Kakšna zabloda! Veliko bolj bi se morali bati preteklosti, ker nam sporoča, česa vsega smo ljudje že bili sposobni in s kakšno lahkoto je preteklost ponovljiva! Ni prihodnost strašljiva, ker je še ni bilo, strašljiva je preteklost, ki je že bila! Skozi debele plasti pozabe vendarle še slišim: "Nikoli več! Da ne bi pozabili!" Ta patetična vzklika, izgubljena v samozadostnem hrušču in trušču sodobnosti, sta postala neslišna in malodane pozabljena. Kmalu ne bo več živih pričevalcev tistega časa, o katerem sodobniki sploh nočejo več veliko vedeti, ker je to pač preteklost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
