Pljučnica se rada loteva tudi tistih, ki bolehajo za drugimi kroničnimi boleznimi, kot so denimo srčno-žilne bolezni, diabetes in kronična pljučna obolenja. Pljučnice kategoriziramo glede na kraj okužbe, in sicer na bolnišnične in zunajbolnišnične. V članku se bomo osredotočili predvsem na zunajbolnišnične pljučnice.
Dejavniki tveganja za okužbo so starost nad 65 let, kajenje, podhranjenost, kronične pljučne bolezni (kronična obstruktivna pljučna bolezen, astma) ter druge kronične bolezni (srčno-žilne bolezni, diabetes), oslabljen imunski sistem (bolniki s HIV, bolniki po presaditvi organov in/ali kemoterapiji ali tisti, ki se zdravijo s steroidi), oteženo kašljanje (uživanje drog in alkohola, zmanjšana mobilnost), nedavno virusno vnetje dihalnega sistema (gripa).
Povzročitelji
Pljučnico povzročajo virusi in bakterije, najpogosteje Streptococcus pneumoniae, medtem ko jo lahko pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom izzovejo tudi glive.
Najpogostejši znaki pljučnice, povezani z dihalnim sistemom, so kašelj, pogosto izkašljevanje sluzi, oteženo dihanje in bolečine v prsih. Drugi znaki pljučnice so povišana telesna temperatura, mrzlica, potenje, utrujenost, slabost in izguba apetita. Večina ljudi ima povišano telesno temperaturo, toda pri starejših ljudeh lahko pljučnica poteka tudi brez vročine. Enako velja za ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, pri katerih so lahko slabše izraženi tudi drugi znaki.
Antibiotiki so v 90 odstotkih učinkoviti
Postavitev diagnoze
Zdravnik na pljučnico pri bolniku posumi na osnovi telesnih znakov. Naslednji korak je rentgensko slikanje pljuč. Iz rentgenske slike prsnega koša je skoraj vedno mogoče razbrati določeno stopnjo infiltracije. Pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom in tistih, ki so bili izpostavljeni določenim povzročiteljem, pri katerih na rentgenskih slikah ni videti vnetja, opravijo še CT, s katerim lahko pljučnico z gotovostjo izključijo. Pljučnico lahko ugotavljajo tudi na vzorcu krvi, v katerem določijo raven belih krvničk, katerih število se pri bakterijski okužbi močno poveča. Eden od načinov za postavitev diagnoze je lahko tudi merjenje ravni kisika v krvi. Če je ta znižana, je lahko to posledica pljučnice.
Povzročitelja pljučnice ne ugotavljajo rutinsko, ampak samo pri bolnikih v kritičnem stanju, pri katerih obstaja sum, da so bolezen povzročile bakterije, ki so odporne proti zdravilom, ali redkejši povzročitelji. To storijo tudi tedaj, ko se bolnikovo stanje hitro poslabša ali ko v 72 urah ni ugodnega odziva na terapijo. Povzročitelja pljučnice ugotavljajo s pregledom izkašljane sluzi in vzorca, odvzetega med bronhoskopijo.
Zdravljenje
Večina bolnikov se zdravi doma, na zdravljenju v bolnišnici običajno ostanejo le tisti z najtežjo obliko bolezni. Ker je povzročitelje pljučnice težko identificirati, zdravniki antibiotike izbirajo empirično oziroma na podlagi verjetnega povzročitelja. Terapija je v tem primeru učinkovita pri 90 odstotkih bolnikov. Če se bolnikovo stanje ne izboljša, so razlogi za to najpogosteje netipični povzročitelji, odpornost bakterije proti izbranemu antibiotiku ali oslabljen imunski sistem. Virusna pljučnica po navadi izzveni brez posebnega zdravljenja.
Preventiva
- opustitev kajenja
- cepljenje proti gripi
- cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, kar zlasti velja za ljudi, ki sodijo v rizično skupino
Okrevanje
Pri večini bolnikov se splošno stanje izboljša že tretji do peti dan po začetku zdravljenja z antibiotikom. Nasprotno pa lahko utrujenost in kašelj trajata tudi več kot mesec dni. Kljub temu se večina ljudi čez teden dni vrne k svojim vsakdanjim aktivnostim. Okrevanje po zdravljenju v bolnišnici lahko traja dlje. Pomembno je, da bolnik med okrevanjem počiva, zaužije veliko tekočine in do konca popije predpisani antibiotik.
Morebitni zapleti
Pljučnica navadno mine brez hujših zapletov, toda včasih se ti pojavijo, zlasti pri rizičnih bolnikih. Zapleti so lahko povezani z vnetjem pljuč ali zdravili, s katerimi se zdravijo. Morebitni zapleti so nabiranje tekočine ali gnoja med listoma plevre, nastanek pljučnega ognojka oziroma abscesa, bakterijemija (prisotnost bakterij v krvi) in kardiovaskularne epizode, kot je denimo miokardni infarkt. Kljub temu večina ljudi po pljučnici povsem okreva, bolezen pri njih ne pusti trajnih posledic.
Pljučnica pri otrocih
Za pljučnico pogosteje zbolijo otroci, mlajši od pet let. Pri otrocih v tej starostni skupini so bolj pogoste virusne pljučnice kot bakterijske. Prenašajo se pretežno z okuženimi kapljicami po zraku in preko rok. Pri starejših otrocih so pogostejše bakterijske pljučnice. Na to, da utegne otrok imeti pljučnico, običajno nakazuje kombinacija kašlja in povišane telesne temperature. Toda simptomi so lahko pri otrocih bodisi zelo blagi bodisi nespecifični, kot so denimo bolečine v trebuhu, zaradi česar utegnemo pomisliti na kakšno drugo bolezen. Rentgensko slikanje pljuč pri otrocih, ki se zdravijo ambulantno, ni nujno. Opraviti ga je treba le pri tistih, ki zbolijo za težjo ali atipično obliko, ter pri tistih, pri katerih se pojavijo zapleti ali se pljučnice vrstijo druga za drugo. V večini primerov identifikacija povzročitelja ni potrebna. Zdravnik običajno predpiše antibiotik, ki deluje proti povzročiteljem bolezni, ki se pri otrocih iz določene starostne skupine pojavljajo najpogosteje. Večina otrok popolnoma okreva brez dolgoročnih posledic, čeprav lahko oteženo dihanje in kašelj trajata tudi do nekaj mesecev.
