Peter Mravljak, 91-letni Mariborčan, ni nikoli zatajil pohorskih korenin iz mogočnega Mravljakovega rodu na trdni slovenski domačiji. Na dom in domačijo pri Svetem Antonu na Pohorju ima lepe spomine, čeprav je njegovo otroštvo dodobra zaznamovala druga svetovna vojna. Bil je otrok v številni kmečki družini in je doživel marsikaj krutega. Nemci so uvedli strogo okupacijsko oblast in začeli germanizacijo slovenske Štajerske.
"Pobirali so slovenske knjige in uvedli nemško šolo," se spominja Peter Mravljak, ki se je na domačiji in okoli nje srečeval z nemškimi vojaki in orožniki, že poleti 1941 pa tudi s partizani in terenskimi aktivisti OF na Pohorju. Kot zavedna slovenska družina so Mravljakovi podprli OF in partizane, zato so jih pogosto obiskali nemški orožniki in pripadniki gestapa, ki so vohljali naokoli in skupaj z nekaterimi domačimi pomagači zbirali informacije o podpornikih narodnoosvobodilnega gibanja. Peter Mravljak se spominja, da je le malo manjkalo, da Nemci njihove domačije niso požgali. Večkrat je zrl v puškine cevi, a se je na koncu vse skupaj le dobro izteklo. Ostali so spomini, ki jih nosi v sebi, in ko se spominja vojnih časov, rad pove, da tudi po končani vojni pohorskim kmetom ni bilo lahko. Obvezna oddaja kmetijskih pridelkov, sploh žita in mesa, je bila kruta. Družina je bila zaradi tega večkrat na robu stradanja in so se morali znajti po svoje, da so preživeli tudi povojne revolucionarne ukrepe nove komunistične oblasti. Kmalu pa so se začele razmere izboljševati, mladi so lahko šli v šole, v tovarne in obnova porušene domovine je zajela tudi kraje na Pohorju in v Dravski dolini.
Nemci so skoraj požgali domačijo, komunisti so vzeli žito in meso
Stric je bil Maistrov nadporočnik
Peter Mravljak je nečak Maistrovega nadporočnika Franca Mravljaka, na kar je izredno ponosen. Nadporočnika Franca Mravljaka, profesorja klasične filologije, je general Rudolf Maister 1. novembra 1918 v prostorih mariborske Posojilnice izbral za svojega pribočnika. Po demobilizaciji 15. februarja 1919 je Mravljaka kot Maistrov pribočnik nasledil prof. dr. Anton Dolar, profesor klasične filologije in slovenski kritik. Ob odhodu nadporočnika Mravljaka iz narodne vojske 15. februarja 1919 je general Maister izdal povelje, ki se je glasilo: "Kapetan Franc Mravljak zapušča vojaško službo, da vstopi zopet v svoj profesorski poklic. Temu vrlemu, vsestransko uporabljivemu, vestnemu in z jugoslovanskim duhom prežetemu častniku izrekam ob slovesu za njegovo neumorno in uspešno zgodovinsko delo v imenu naše domovine in v svojem imenu najsrčnejšo zahvalo. Kapetan Mravljak je od prvega trenutka našega osamosvojstvenega dela v najtežjih in najrazburljivejših urah stal verno in vdano ob moji strani kot pribočnik in je v veliki meri pripomogel, da smo mogli jaz in moji maloštevilni pomočniki v začetku ustanovitve Jugoslavije izvrševati svojo nalogo in izvršiti ogromno delo. Daj mu Bog uživati mnogo let v popolnem zadoščenju in ponosu sadove njegove truda polne pomoči."
Srčni lovec, zaljubljen v naravo
Po končanem šolanju in zaposlitvi se je Peter, tako kot veliko generacij Mravljakovih, odločil za pristop k zeleni bratovščini. Lovec je postal najprej na Muti, leta 1965, ko ga je službena in življenjska pot zanesla v Maribor, pa v Lovski družini Košaki. Po sprejetju novega Zakona o divjadi in lovstvu leta 2004 sta se LD Košaki in LD Malečnik zaradi premajhnih lovišč povezali v skupno LD Malečnik-Košaki. Obe pa sta zadržali nekaj avtonomije kot samostojni Lovsko-gospodarski enoti (LGE) Košaki in Malečnik.
V košaškem delu, ki ima 1869 hektarjev veliko lovišče, je 19 članov. Med njimi je najstarejši Peter Mravljak, ki je kljub 91 letom spomladi še opravil preizkus puške risanice. Nikoli ni bil lovec na trofeje, mnogo raje je deloval za skupno dobro zelene bratovščine in predvsem za koristi divjadi. Ima veliko zaslug za ureditev lovskega doma Košaki, sodeloval je pri organizaciji nekdanjih lovskih plesov v mariborski restavraciji Center in bil med aktivnimi sodelavci mariborske lovske zveze. Izpostavi leto 1972, ko je bil Maribor gostitelj prve mednarodne lovske razstave na Slovenskem. To je bila izjemna prireditev, ki je odmevala po svetu. "Vsi, ki smo bili v ekipi, smo opravili težko in odgovorno delo. Rad se spomnim iskrenih lovskih tovarišev, s katerimi smo znali najti skupni jezik. Naj omenim same nekatere: Lojze Briški, Tone Kropušek, Rado Cajnko, Peter Jelek, Franjo Ledinek, Vojko Podgornik, Pavle Pečarič, Franc Slamič in seveda takratni predsednik Lovske zveze Slovenije Rado Pehaček. To je bila generacija, ki je mariborsko lovstvo postavila na izjemno visoki nivo, in zato nisem presenečen, da je tudi zdaj mariborska lovska zveza med najboljšimi v Sloveniji," je poudaril Peter Mravljak.
Srčno upa, da bo še doživel čar lova na klic, ko lovec s pomočjo piščalke oponaša srnino oglašanje in vabi srnjaka na jaso. "Pa ne zato, da bi streljal, kje pa! Zgolj za nepozabno doživetje, ki ga ta način lova ponuja vsakemu predanemu lovcu, da mu zaigra srce, in tudi za spomin na stare dobre lovske čase," je rahlo nostalgično še povedal za konec.
