(POTEPANJA) V objemu divje puščave: Baja Divide

Zapustili sva prijetno vasico Mulegé, kjer sva se res pošteno naužili morskih takosov, in se ponovno podali čez hribe in puščavo v smeri Tihega oceana. Ta odsek je bil precej zahteven, cesta je bila zelo slaba in polna drobnega peska, zato sva morali biti zares previdni, poleg tega nama je kolesar, ki je prišel iz nasprotne smeri, zaupal, kako grdo je padel. Na srečo sva jo midve odnesli brez padca. Neštetokrat sva morali prečkati strugo reke, kjer sva kolesi potiskali čez ogromne kamne. Domačini so nama povedali, da ta pot v času deževne dobe sploh ni prehodna, ne za kolesarje ne za avtomobile, saj reka močno naraste. Oni se na to pripravijo tako, da se vnaprej oskrbijo z zalogo hrane.

Na tem odseku sva prečkali več manjših kmetijskih posestev (rančev), kjer sva lahko v živo opazovali, kako ljudje živijo tukaj v puščavi, sredi ničesar. Ustavili sva se na ranču Rinconada, kjer že več kot 40 let živita Rosalia in Carmelo. Zaupala sta nama, da sta jima ta mir in tišina sredi ničesar všeč, in dejala, da ne bi živela v vasi ali mestu. Na najino vprašanje, kako se preživljata, sta nama odgovorila, da je težko, in povedala žalostno zgodbo, kako jima je suša pred leti pobila veliko živine in da imata sedaj zgolj nekaj koz, konja in osla. Na srečo pa jima vsaj država nekako pomaga, saj živita na tveganem območju. In nista edina. Ti programi podpore skupnostim na tveganih območjih so tukaj dokaj pogosti, saj je v notranjosti Kalifornijskega polotoka kar nekaj rančev.

Kar sva lahko opazili, ko sva poganjali pedala skozi to samotno območje, je bilo skrb vzbujajoče in nekoliko žalostno. Mladih ljudi skorajda ni. Na večini rančev živijo zgolj starejši, ki se trudijo vzdrževati svoje posesti in živino kljub vročini, suši in izolaciji. Z vsakim kilometrom, ki sva ga prevozili med samotnimi hišami in suhim grmičevjem, je bilo očitno, da je prihodnost teh rančev negotova. Če ne bo nove generacije, ki bi prevzela to težko, a dragoceno življenje, obstaja resno vprašanje, kako dolgo bodo sploh še obstajali. Veter, ki je pihal skozi pokrajino, in oddaljeni glasovi živine so nama dali občutek, da življenje na teh koncih teče po svojih, počasnih ritmih, ki jih mladi počasi zapuščajo.

Laguna San Ignacio in sivi kiti

Po nekaj dneh sva pred seboj zopet zagledali morje. Pot naju je vodila skozi soline, kjer pa sva se na vso moč borili z močnim vetrom, ki vedno piha od severa proti jugu. Kljub ravnini in trdi podlagi kolesarski števec ni pokazal več kot 10 km/h. Bilo je zelo naporno, tako fizično kot tudi psihično. Z zadnjimi močmi sva prispeli v majhno ribiško vasico El Dátil, kjer so nama za pet evrov dovolili postaviti šotor pod streho na posesti ene družine. Ker sva bili tako zelo izmučeni, tokrat nisva pripravljali večerje, ampak nama je družina pripravila morske takose. Zelo radi tu in tam podpreva lokalne prebivalce na takšen način - cena obroka je znašala osem evrov.

Končno sva prispeli do lagune San Ignacio, ene izmed bolj znanih na Kalifornijskem polotoku, ki je izjemno pomembna za ohranjanje kitov in drugih morskih vrst. Vsako leto pozimi v to laguno prispe na stotine sivih kitov, da se razmnožujejo in skrbijo za mladiče. Ti kiti preplavajo ogromno razdaljo z Aljaske in prepotujejo približno 9000 kilometrov proti jugu, da dosežejo toplejše kraje. Vedeli sva, da je to ena izmed tistih prelomnih točk na tem potovanju, ki jih nikakor ne bi želeli izpustiti, še posebej zato, ker sva se znašli tu ravno na vrhuncu sezone. V kampu San Antonio Ecotours, kjer izvajajo vodene oglede, sva se uspešno pogodili za brezplačno dvodnevno kampiranje.

Naslednji dan sva se odpravili na triurni vodeni ogled, kjer naju je čoln popeljal v notranjost lagune. Izkušnja je bila neverjetna in čudovita. Videli sva okoli 30 sivih kitov, tudi dva mladiča, in v enem trenutku se je eden od kitov tako približal čolnu, da sva ga lahko celo pobožali. Potrdiva lahko, da je bil izjemno mehak in gumijast.

Gostoljubje neznancev

Polni veselja in hvaležnosti za to izkušnjo sva se naslednji dan podali naprej. Malce nama je zopet ponagajal veter, a ko sva ponovno dosegli asfalt, sta se kolesi vendarle vrteli malce hitreje. Še isti dan sva prispeli v majhno zgodovinsko vas San Ignacio, ki ima korenine v španskih misijonskih postajah, ustanovljenih v 18. stoletju. Gre za tipično vasico z majhno cerkvijo v središču in nekaj kolonialno obarvanimi hišami. Vas je pogosto tudi izhodišče za izlete in opazovanje sivih kitov.

Našli sva zares lep in urejen uradni kamping, kjer sva postavili šotor in spoznali kar nekaj upokojenih Američanov, ki zbežijo pred zimo v Ameriki in tukaj preživljajo svoj prosti čas. Eden izmed njih je bil Tim, ki živi v predelanem kombiju in potuje 365 dni na leto, od Kanade do Mehike in potem počasi nazaj. Takoj naju je toplo sprejel, pogostil s pijačo, zjutraj je pripravil čaj in kavo, en dan pa naju je povabil še na okusno večerjo, ki jo je sam pripravil na žaru. Več si ne bi mogli želeti.

To, da naju ljudje tako toplo sprejmejo, da naju spustijo v svoj svet in z nama delijo svoje izkušnje in življenje, je nekaj neprecenljivega. Njegov prijatelj Mark, s katerim že nekaj let skupaj potujeta in ima tudi svoj kombi, nama je zaupal, da mu je pred leti umrla žena in da je enostavno prodal svojo hišo ter si kupil bivalni kombi, v katerem sedaj živi. Prav tako naju je ganila njegova izpoved, da je imela njegova pokojna žena na svojem seznamu želja, da bi enkrat videla kite v živo. Žal ji ni uspelo, se je pa Mark odločil, da bo izpolnil njeno željo in obiskal laguno, da si kite ogleda od blizu. Res zanimive zgodbe ljudi, ki jih srečava na najini poti ... V kampingu tudi ni manjkalo kolesarjev, kar osem se nas je nabralo. Razen naju in še enega Brazilca so vsi potovali v obratno smer, od severa proti jugu. Na srečo je bil eden izmed njih po poklicu serviser koles, zato sva ga dodobra izkoristili, da nama je pregledal ter malce nastavil kolesi. Skupaj smo se nato še malce podružili, si privoščili sladoled in si izmenjali nasvete glede poti in terena.

Mivka in petroglifi

Zapustili sva San Ignacio - in tudi tokrat veter ni popustil. Na srečo se je pred nama vila neskončna asfaltirana cesta, a ne za dolgo. Že naslednji dan sva zavili na stransko pot, ki je bila zares v slabem stanju: močno razrita in valovita. Tako zelo sva poskakovali, kot da bi bili na konjih in ne na kolesu. Ta dan sva na kolesarskem števcu zagledali število prevoženih kilometrov, in sicer 10.000 - toliko se jih je nabralo, odkar sva startali v Ekvadorju.

Pot naju je nato vodila po zelo samotni cesti, kjer ni bilo žive duše, zgolj nešteto raznoraznih kaktusov in mivka, zaradi katere sta najini kolesi poplesavali levo in desno, midve pa sva morali močno pritiskati na pedala, da sva ostali na kolesu. Nekaj časa nazaj sva od enega kolesarja dobili namig, naj ne zamudiva ogleda petroglifov v okolici. Tako sva se za dober kilometer odcepili z najine poti, zaklenili kolesa sredi puščave in se peš podali do jame, kjer so vidne skalne poslikave, ki naj bi bile stare od 8000 do 10.000 let. Hodili sva približno 20 minut v klanec, ob tem pa se nama je odpiral lep razgled na celotno puščavo. Ko sva pred seboj zagledali jamo Carmen, se nisva mogli načuditi, kako dobro so ti petroglifi ohranjeni. Vsaka podoba je bila polna detajlov in očitno nosi s seboj zgodbe ljudi, ki so tu živeli pred tisočletji.

Nato sva nadaljevali pot in na srečo sta bila na celotnem 220-kilometrskem odseku dva ranča, kjer sva se lahko natovorili z vodo, ki v puščavi zares pomeni življenje. Naslednji dan naju je čakalo 60 kilometrov do majhne vasi oziroma civilizacije in sredi dneva je sonce tako močno pripekalo, da sva na koncu imeli občutek, kot da pijeva iz plastenk na pol vrelo vodo. V tistem trenutku je bila vse, o čemer sva sanjali, hladna limonada. To je bil zagotovo eden izmed težjih dni na tej ruti. Neznosna vročina, pot, ki naju je dodobra prerukala, in številni klanci so poskrbeli, da sva prispeli v Bahío los Angeles popolnoma oslabljeni in izmučeni. Namesto dneva počitka sva na koncu potrebovali kar dva. Srečali sva Lucca, brazilskega popotnega kolesarja, ki potuje od Brazilije do Aljaske in sva že prej srečali na poti. Lepo se je bilo podružiti in malce poklepetati.

Od Cortezovega morja nazaj na Pacifiško obalo

Počitek je, kot vedno, minil prehitro. Natovorili sva se vsaka s po pet litri vode in se podali v smeri misijonske cerkve San Borja, ob kateri sta ranč in pitna voda, ki je za naju ključnega pomena. Tokrat je bilo ponovno zelo vroče, okoli 45 °C, in nikjer nobene sence. Konstantno sva se ustavljali in pili veliko vode. Ko sva pogledali na uro, je ta pokazala tri popoldne. Pred nama je bilo še slabih 30 kilometrov, ostala sta nama pa zgolj še dva litra vode. Sedaj bo treba začeti varčevati in piti zelo malo, če ne želiva ostati brez nje. No, tudi tokrat se nama je nasmehnila sreča. Edina oseba, ki sva jo videli čez cel dan, je bil motorist, ki je prišel iz nasprotne poti in nama zaupal, da je pot pred nama v zelo slabem stanju, hkrati pa nama je podaril dodatna dva litra vode. Zahvalili sva se mu in se z optimizmom podali naprej. Na srečo je huda vročina počasi pojenjala. Tik preden je sonce zašlo, sva dosegli zastavljeni cilj - cerkev San Borja, kjer živi gospa, ki je hkrati tudi oskrbnica. Nasproti njenega ranča sva pod streho postavili šotor, veseli, da imava vodo in da se je lahko napijeva do onemoglosti.

Na Kalifornijskem polotoku je res ogromno misijonskih postaj oziroma cerkva, ki so jih gradili španski misijonarji, ki so prišli pokristjanit domorodno prebivalstvo. Ob tej cerkvi sva našli tudi nekaj zgodovinskih zapisov in prebrali, da je v 18. stoletju, ko je cerkev nastala, tu živelo okoli 2000 ljudi, domorodna skupnost je bila precej velika. Nato se je zaradi kombinacije dejavnikov (osvajanja, bolezni, nasilja, prisilnega dela …) številka zmanjšala na približno 400, kasneje pa je skupnost izumrla, ostal je le še en ranč. Ta kratka zgodovinska lekcija naju spomni, da je vsaka pot, ki jo prevoziva, več kot le štetje kilometrov, saj nosi s seboj zgodbe ljudi, ki so tu živeli pred nami, in sledi časa, ki jih je puščava pustila na tem polotoku.

Naslednji dan se spustiva in ponovno zagledava pacifiško obalo. Pot naju vodi do majhne restavracije z imenom El Cactus, kjer naju sprejme prijazna lastnica Nidia. Njen kotiček nudi varno zavetje za kolesarje, hkrati pa je to tudi edina restavracija v vasi, kjer si utrujeni kolesarji lahko potešijo lakoto. Seveda sva tudi tokrat morali poskusiti takose z ribo in rakci. Bili sva utrujeni in se odločili, da je dobro, da poslušava svoji telesi in ne rineva z glavo skozi zid. Dan počitka, organizacija in nato naprej.

Pred nama je bil odsek, dolg 120 kilometrov, kjer ni ne hrane ne vode. Tisti dan, ko nama je skoraj zmanjkalo vode, naju je kar izučil. Tokrat sva kolesi natovorili vsaka z enajstimi litri vode in se odločili, da bova vsaj prvi dan poskusili piti varčno. Ta teža se je seveda močno poznala na kolesu, še posebej na vseh klancih. Drugi dan sva zvečer prispeli v ribiško vas San José del Faro, ostalo nama je kar nekaj vode, bili pa sva vseeno veseli, da nama je ta odsek uspelo prevoziti v dveh dneh. Tam nama je domačinka Tere pripravila umešana jajca, fižol in tortilje, kar velja kar za mehiško klasiko.

V deželi dreves boojum

Naslednja dva dni sva kolesarili po izjemno čudoviti pokrajini, ki so jo krasila čudna, skoraj pravljična, svečasta puščavska drevesa, imenovana boojum. Njihovo debla so prekrita z majhnimi trni in kratkimi vejicami, zrastejo pa lahko tudi 15 do 18 metrov visoko. Ta vožnja je bila res nekaj posebnega. Ker cel dan nisva srečali nobenega vozila ali človeka, se nama je v nekem trenutku zazdelo, kot da sva se premaknili nazaj v času. Vse je bilo tako nedotaknjeno in neokrnjeno. Ta dan in ta vožnja nama bosta zagotovo ostala v spominu za vedno.

Mehanske težave

Po več dneh puščave sva prišli do asfalta, kjer sva se odločili, da jo mahneva po glavni cesti do kolesarske trgovine v mestu Vicente Guerrero, saj sva ugotovili, da so odpovedali ležaji v zadnji pesti enega kolesa, in res nisva želeli tvegati še večje škode. Menjava ležajev je uspela, zato sva si kar malce oddahnili. Hkrati sva pogledali na zemljevid in ugotovili, da je meja z ZDA že dokaj blizu. A sedaj se zopet vračava na bikepacking ruto Baja Divide, da se izogneva groznemu prometu in se počasi posloviva od mehiške puščave.

Pozdrav do naslednjič!