Tudi naraven pojav staranja postaja bolezen, za katero ima farmacevtska medicina številne pripravke in posege. Med zdravniškimi specialnostmi najdemo tudi gerontologa - strokovnjaka za zdravljenje staranja. Staranje pojmujejo kot tehnične okvare posameznih organov, ki jih je mogoče odpraviti s tehničnimi rešitvami. Staranje naj ne bi bilo neizogibno. Napovedujejo, da bomo lahko živeli skoraj večno, če bomo le imeli dovolj denarja. Očitnega zakona narave, da mora vse, kar se rodi (karkoli to pomeni), umreti (karkoli to pomeni), ne moremo spremeniti. Dolgoživost, ne kakovost življenja, je postala največja vrednota.
Umiranje kot bolezen
Pravijo, da je človek edino živo bitje, ki se zaveda začasnosti obstoja oziroma da bo nekoč umrl. Ne glede na to gotovo dejstvo, ki je enako naravno kot rojstvo, se sodobni človek boji smrti. Smrti ne sprejemamo kot nekaj, kar je naše, kar moramo doživeti, in se ne pripravljamo na to doživetje. Smrt doživljamo kot nekaj zunanjega, kot nekaj, kar nam bo povzročil nekdo drug, kot nekaj strašnega. V življenju nam ni veliko mar za čas, ki ga zapravljamo za nekaj, česar se čez nekaj dni niti ne spomnimo več, toda pri smrti je pomemben vsak trenutek. Ni pomembno, zakaj in čemu, kaj kdo ima od tega, le ne oditi s tega planeta. Nesprejemanje smrti je eden najmočnejših vidikov naše odtujenosti od narave.
Bogati sprejemajo smrt kot dokončen medicinski neuspeh, revni kot pomanjkanje denarja za podaljševanje življenja. Vse pogosteje umremo takrat, ko ne moremo več učinkovito uporabljati medicinskih pripravkov in postopkov. Umirajoči postaja podaljšek tehnoloških naprav, smrt pa odklop od njih. Nezmožnost umreti naravne smrti postaja zastrašujoča perspektiva živih.
Kdaj umremo
Velikanske napore vlagamo v jalov boj proti smrti. Farmacevtska medicina nam prodaja čas (podaljšuje življenje) po strahotni ceni. Več časa smo bolni, več trpimo in več časa neproduktivno porabimo v zdravstvenih čakalnicah in s terapijami dvomljive koristnosti. Obred sodobnega umiranja traja tako dolgo, dokler ne postanemo tako poškodovani, da nismo več sposobni uživati medikamentov. Smrt kot dokončno in trajno nezmožnost jemanja medikamentov ugotovi njihov distributer - zdravnik. Po nekaterih podatkih več kot polovica ljudi v razvitih državah umre v situacijah, ko so deležni neke oblike medicinske oskrbe. Brez dvoma se bo ta odstotek zviševal in vse več ljudi bo pred smrtjo dalj časa v stanju preproste vegetacije, ki mu ne moremo reči življenje. Umreti naravne smrti v krogu najbližjih, se posloviti ter dostojno oditi postaja privilegij medicinskih nevernikov in velik socialni luksuz.
Medicinsko umiranje je proces, ki ga medicina podaljšuje do meje, ki jo sama določa, ta pa pogosto ne koristi ne umirajočim ne svojcem in tudi ne plačnikom (davkoplačevalcem). Pogosto tisti, ki jim medicina podaljšuje življenje, ne odločajo o tem in tega podaljševanja ne plačujejo sami. Medicino zanima zgolj telo (stroj) - in dokler ta kaže znake delovanja, čeprav ob podpori sodobnih aparatov, in dokler to nekdo plačuje, je medicinsko-farmacevtski dobiček sorazmeren času umiranja. Nekateri zbolijo za rakom, drugi za diabetesom, tretji za aterosklerozo, nekateri ne zbolijo - umrejo pa prav vsi. Umiranje in smrt postajata velik posel.
Še pred kratkim je veljalo, da je nekdo mrtev, ko ne diha več, kar so lahko ugotovili svojci z nastavitvijo ogledala pred usta. Podobno je veljalo, da so razglasili smrt, ko je nehalo delovati srce. Bilo je preprosto: prislonil si uho na prsni koš in nekaj minut poslušal. Če ni bilo utripa, ni bilo življenja. Ugotavljanje smrti je bilo genialno preprosto: ko je telo doseglo sobno temperaturo, je bila oseba mrtva. Umiranja ni nihče preprečeval, podaljševal in tudi ne pospeševal. Zdaj velja, da smrt nastopi, ko to ugotovi zdravnik, vendar način diagnosticiranja smrti ni tako preprost, a to ni naša tema.
Kdaj živimo
Očitno o smrti in umiranju ne moremo razpravljati, ne da bi razpravljali o življenju. Kdaj smo živi, kaj je življenje in kdaj se konča? Težko določimo, kdaj nastopi smrt, če ni jasno, kaj je življenje. Obstaja šolska, biološka definicija življenja, po kateri so živa bitja tista, ki rastejo, se razmnožujejo in presnavljajo, a se mi zdi ta definicija precej tehnična in za ljudi neuporabna. Morda bi kot človeško življenje opredelili zmožnost zavedanja, dojemanja sebe in okolice, aktivnega odločanja, (spo)razumevanja, nadzora svojih reakcij, čutenja. Če tako opredelimo življenje, potem je nezmožnost delovanja kot človek (celovito fizično, mentalno in duhovno bitje) - neživljenje. Ali bi lahko rekli, da je neživljenje smrt, čeprav nekatere celice ali celo kakšen organ še delujejo?
Še neko vprašanje je lahko zanimivo: čigavo je življenje in kdo o njem odloča? Prevladujoče mnenje v krščanski kulturi je, da je življenje božja stvaritev in da samo On odloča, kdaj se začne in kdaj konča. Človek naj se torej ne bi vmešaval v spočetje (so proti zaščiti in splavu), a začuda sprejemajo medicinsko vmešavanje pri podaljševanju življenja. Ali lahko o svojem življenju odloča človek sam; ali lahko popolnoma zavesten odloči, do kdaj in v kakšni situaciji je pripravljen živeti in kdaj naj se njegovo življenje konča? Ali je mogoče v zdravstveni karton (izkaznico) zapisati, kako in kdaj želimo umreti in kako ne želimo živeti? Ali lahko svojci, ko človek ni zmožen odločati o sebi, odločajo o njegovem življenju ali neživljenju? Zakaj mora biti to prepuščeno odločitvi sodišča in/ ali medicinske stroke?
Evtanazija in paliativa
Zaradi tehničnega napredka je mogoče ohranjati človeško telo v vegetativnem stanju dalj časa (ki se bo podaljševal tudi zaradi vere v nove postopke in zdravila, ki naj bi čez čas umirajočega pozdravili), zato bo vprašanje umiranja v prihodnosti še bolj težavno ter povezano z etičnimi, verskimi in finančnimi interesi.
Nekaznovanje pasivne evtanazije (opustitve ohranjanja pri življenju), takoj ko bi nastopilo trajno neživljenje, bi bilo korak naprej k človeškemu umiranju. Že sedanja načela paliativne oskrbe Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) določajo, da se "umiranje sprejema kot naravno dogajanje, da se smrti ne zavlačuje niti ne pospešuje ter da se bolniku daje podpora, da lahko živi čim bolj neodvisno in polno življenje do smrti".
Na vprašanje, kdaj nastopi neživljenje, naj ne bi odgovarjala le medicinska stroka. Človek, dokler je še v stanju zavestnega normalnega delovanja, bi moral jasno izraziti svojo željo in to bi lahko bil najpomembnejši del oporoke. Kadar ni jasno izražene volje, bi morali to odgovornost prevzeti njegovi svojci, država pa preprečiti in kaznovati morebitne zlorabe. Zdravniki naj bi bili le strokovni svetovalci in morda izvrševalci, saj ni prav, da bi nanje prevalili odgovornost odločanja o življenju in smrti.
"Zdravila", s katerimi lahko narediš dostojen samomor, bi morala biti dostopna. Seveda jih ne bi mogli uporabiti za koga drugega, za to pa obstajajo številne tehnične varovalke.
Umreti lastne smrti
Rojstvo je prvi, naravna smrt pa zadnji veliki in najveličastnejši dogodek v življenju - najintimnejši stik s samim seboj, najbolj duhovno doživetje. To je trenutek, ko pogledaš vase, se ozreš na svoje življenje, spoznaš, česa si se naučil, koliko ljubezni si pustil za seboj. Umiranje je bilo in naj bi bilo odhajanje ali prehajanje v zavestnem stanju, stanju zavedanja. Umirajoči ima veliko vprašanj, želja in potreb. V nekaterih kulturah se človek, ko začuti, da je prišel konec njegovega bivanja tukaj in zdaj, dostojanstveno poslovi in mirno odide v samoto. Vsi se ga spomnijo kot človeka, ki je vedel, zakaj je bil tukaj in kdaj mora oditi. V nekaterih kulturah so izbirali "prijatelje v smrti", ki so bili najpomembnejše osebe v življenju, tisti, ki so vedeli, kako se posloviti, kako narediti trenutek odhajanja svečan in veličasten. Ponekod poznajo "thanadoulo", obsmrtno spremljevalko (spremljevalca), ki spremlja umirajočega in njegove najbližje od začetka umiranja prek smrti do trenutkov po smrti ter pomaga umirajočemu in svojcem doživeti izkušnjo smrti čim bolj izpolnjujoče. Podobno vlogo so imeli v drugih kulturah svečeniki.
V sodobnih družbah, ko je smrt tabu, namesto v samoto gora ali v ločeno sobo s prijatelji vse pogosteje odhajamo v bolnišnice ali domove za ostarele, kjer umiramo odrinjeni, odsotni, nemočni, ponižani, nezavestni. Razčlovečeni postajamo podaljšek primitivnih strojev in takšni ostajamo v spominu svojcev. Umiramo brez zavedanja, brez možnosti kaj sporočiti, povedati svoje občutke, strahove, želje. Najveličastnejši dogodek življenja postaja najbednejši. Odhajamo brez najpomembnejše izkušnje - izkušnje umiranja. To je tehnična, medicinska, človeku tuja smrt.
Ljudje smo še vedno ljudje. Ob odhodu bi radi imeli ob sebi prijatelje, sorodnike. Vsakemu od njih bi rekli: "Rad te imam. Bodi dober človek in bodi srečen. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Lepo je bilo živeti s teboj. Hvala ti. Odhajam miren. Ne skrbi, vse bo v redu." V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: "Rad te imam. Bil si zelo pomemben človek v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bodi miren. S teboj sem." Potem lahko začutimo, kako tonemo v popolni notranji mir ob zavedanju, da je naše življenje imelo nek pomen, smisel, da je bilo vredno živeti. Zadnje, česar se zavedamo, je, da za seboj puščamo ljubezen - edino, kar ostane vrednega za nami. Doživetje lastne smrti je nekaj, kar nam ne bi smelo biti odvzeto.
