Živžav med prvošolčki je za opazovalca blazno zabaven, za učitelja pa morda najbolj verodostojna evalvacija njegovega dela. Razteza se od glasnega škrbastega zehanja in prošenj za obisk veceja do pretirane vneme pri odgovarjanju na vprašanja o zimskih radostih in dobrih možeh, kar je najbrž svojevrstna ironija v času, ko so druženja prepovedana, dobri možje pa imajo vreče bolj kot kadarkoli prej neenakomerno napolnjene. Prvošolčkom je korona ukradla najpomembnejše obdobje njihovega šolanja in vzpostavljanja vrstniških odnosov in nikoli ne bom razumela odločitve vlade, da je šolanje v prvi triadi tako dolgo v breme staršem in skrbnikom, ki hkrati morajo opravljati, če le še imajo to možnost, svoje službene obveznosti. Dijaški živžav je že bolj zadržan; običajna najstniška navihanost se počasi vdaja apatičnemu čakanju in vedno težje iz poezije črpamo inspiracijo za navdihujoče življenje, ko se je to začelo odvijati v počasnem posnetku pred sevajočim ekranom. Zavese v moji delovni sobi pa še nikoli niso bile bolj usposobljene v pravopisu in poznavanju narečnih posebnosti matične države.
Sestankovanja, ki so se prav tako preselila na splet, so dokazala, kako pomembno je poznati veščino komuniciranja. Skakanja v besedo, vzporedno brskanje po fejsbuku ali tinderju, zavijanja z očmi in neproduktivna nakladanja zgolj zato, da govorec upraviči svojo prisotnost ali sejnino, so se umaknila pripravljenosti na materijo in smiselnemu postavljanju vprašanj. A izginjata, kot opažam, situacijski in besedni humor, kajti hecati se brez odziva ali s časovnim zamikom ter po možnosti še v chatu, je nadvse žalostno početje. Izginila je aroma konferenčne kave, ki v resnici tako zelo zadiši samo, kadar jo piješ med kresanjem mnenj. Tudi živžav skrivnih in ilegalnih ljubimcev se je potuhnil in grozi mu iztrebljenje.
Zato pa je vedno več živžava v glavah. Ta se krotoviči po prostranstvih raznoraznih teorij zarot, suvereno se zapisuje v spletne klepetalnice in čivka z virtualnih vej. Iz varnega zavetja možganov prepogosto udarja skozi usta in ustvarja kaos in nered. Žal pa živžav v času koronovanja bistveno ne vzpodbuja kreativnega ustvarjanja, čeprav, kot bi rekel predsednik nekaterih, imamo temu lahko namenjen ves svoj čas, ki ga preležimo na kavčih. Kreativno procesiranje je namreč nekoliko bolj zapleten proces. Nanj zelo neugodno vpliva eksistenčna stiska. In, ne, ni res, da mora umetnik biti lačen in ponižan, da bi ustvaril spominsko memorabilijo; to je samo romantizirana domislica kakšnega etabliranega literarnega ali umetnostnega zgodovinarja. Na kreativni živžav prav tako zelo slabo deluje občutek nesvobode, ujetosti in prepovedovanja. Potem je tukaj še odsotnost nabiranja novih izkušenj in doživetij. Odsotnost bližine drugih bitij, pa čeprav bi nam služila zgolj za negativno inspiracijo.
Problem živžava v letu 2020 je torej ta, da ne more iz ničesar nastati, ker ničesar že nekaj časa pač ni. Zato je edini način, da se nič umakne živžavu, ta, da živžav ugasnemo. Ga eliminiramo. Zatolčemo do magme. Le da v tem primeru obstaja problem erupcije; ejakulacije čustev in dejanj, katerih razsežnosti so lahko biblične.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
