Včasih, ko me tesnoba prime za vrat, zaprem oči. Vdihnem. In si predstavljam, da se nahajam nekje okoli leta 1996. Nevihte so takrat dišale drugače. Nebo je proti večeru žarelo bolj čarobno. Svetloba uličnih svetilk je bila toplejša in bolj pridušena, ker so v njih bile še staromodne žarnice. Nobenih načrtov. Nobenih obveznosti. Hodim po ulici iz svojega otroštva, med hišami, ograjami in vrtnimi palčki. In kovinskimi pajki na fasadah. Pametni telefoni še niso obstajali, klasični so bili varno priklenjeni na hiše. Občutek miru in svobode. Zleknem se na kavč in gledam risanke. Ali Radovednega Tačka. Ali Igre brez meja. S svetom najbrž ni vse v redu, a me ne zanima. Ah, to blaženo razkošje, ko se te nič ne tiče. Nekje na začetku ulice slišim prepoznaven zvok kombija, ki prodaja sladolede. Takrat se belih kombijev še nismo tako bali. Za večerjo ... pomfri z veliko majoneze. Za kile se bom več kot dovolj sekiral preostanek življenja. A v moji časovni kapsuli težav ni.
Kar sem opisal, je danes precej tipična psihološka slika odraslega, starega okoli štiridesetih, ki se sredi nenehnega viharja zateka v devetdeseta leta. Nočem zveneti kot od anksioznosti zdelan pramilenijec, ki se ne zna spopasti s sodobnostjo, a nekje globoko v meni Metka Centrih Vogelnik še vedno v pleteninah napoveduje televizijski program. Nostalgični pogovori o devetdesetih so danes top tema moje generacije. Tako kot so za naše starše bila šestdeseta in sedemdeseta. Skozi kopreno spomina se svet zdi zlagano rožnat. In manj grob. Za nove generacije so devetdeseta nova šestdeseta. Posnemajo modo tistega časa, nosijo ohlapne hlačnice in matronaste pričeske, poslušajo glasbo, ki se jim zdi prazgodovinska. In všeč jim je motiv sončnic. Niti opazili nismo, kdaj smo pristali v muzeju.
Globoko v meni Metka Centrih Vogelnik še vedno v pleteninah napoveduje TV-program.
Razmišljam o tem, koliko stvari smo na neki točki naredili zadnjič, ne da bi vedeli. Nekega dne smo se zadnjič z otroškimi prijatelji dobili na igrišču, ne da bi se zares poslovili. Nekoč sem zadnjič v roke prijel disketo in jo vtaknil v ropotajoč, primitiven računalnik. Še danes ne znam igrati Minolovca. Nekoč smo zadnjič kupili cede in potem še devede. Ne da bi zares opazili, so prodajalne iz svoje ponudbe umaknile prav vse nosilce zvoka. Kjer so nekoč bile škatle z albumi naših najljubših izvajalcev, so danes papirnice in drogerije. Vse je pretočno. Nič ni naše. Še prej smo se pozabili posloviti od videotek.
Spomnim se, kako sem se v eno od njih včlanil iz istega razloga, kot so se tudi moji ostali najstniški sošolci. Hodil sem po videoteki in se pretvarjal, da me zanimajo mladinski filmi, drame, komedije, Poletje v školjki. Prodajalka je medtem zdolgočaseno slonela na pultu in mi rekla: "Tam zadaj, za zaveso so." Z rdečico sem odkorakal tistih nekaj metrov svoje parade sramu, smuknil za zaveso, vzel nekaj, ob čemer si ji je najbrž obračal želodec, in ji potem v zadregi pojasnjeval, da je kaseta za soseda. Zgolj sočutno je prikimala in vedela, da lažem. Ni ji bilo zares mar. Videoteke pogrešam. Nekaj prazničnega je bilo na tem, ko si domov prinesel kaseto in vedel, da boš zvečer ob njej jedel ... pomfri. Holesterol in celulit takrat še nista obstajala. Pogrešam videoteke, ker mi Netflix vzame preveč časa, preden na njem najdem primerno serijo, ob kateri lahko po petnajstih minutah zaspim.
Koliko reči je izpuhtelo nazaj v časovno kapsulo. Recimo telefonski imeniki. Vrhunec zabav tistega časa je bilo, da smo s sošolci iz imenika poiskali nekaj najbolj trapastih priimkov in jih nato klicali. Je Živa Groza doma? Lahko govorim z gospo Predikaka? Imate svinjske nogice? Da? Potem pa si jih umijte! In potem pol ure krohota. Najbolj predrzni so takrat drugim naročali pice, ob čemer so picerije zagotovo izgubljale živce, a številke so bile skrite.
Niti tiste 090 niso bile izpisane na položnici. Eni smo klicali na Čvekafon in z neumnimi klepeti tratili težko prislužene tolarje naših staršev. Drugi so klicali kaj bolj porednega. Smotani najstniki pač.
Kdaj ste nazadnje igrali najbolj vročo igro devetdesetih? Ime, priimek, žival, rastlina. Ure in ure zabave z listom papirja in kulico. In še danes ne vem, ali se je kdo še spomnil kakšne druge živali na črko I kot "igla". Ker še danes dvomim, da igla v živalskem svetu sploh obstaja.
Oboževal sem monopoli. Ker sem ga podedoval od sestrične, so na mojem bila še jugoslovanska imena. Kupil sem Terazije.
In si na roko lepil tiste grozne vodne tetovaže iz Brava. Stene naših sob so krasili posterji iz revij, ki smo jih komaj čakali in množično kupovali. Sploh ne vem, kje mladi danes dobijo posterje. Razen na koncertih, za katere starši plačajo 200 evrov in več za vstopnico.
Ker otrok nimam, poslušam zgodbe prijateljev, ki ugotavljajo, da se mnogi mladi danes sploh ne družijo več v živo, ampak pozno v noč kolektivno igrajo računalniške igre, kjer drug na drugega vpijejo skozi mikrofone. Ali pa se celo skupaj odpravijo v kino, a se nato takoj po koncu vrnejo domov in o filmu razpravljajo prek kamer. Na varni razdalji.
Kaj pa vem. Nočem biti stari prdec, ki nikoli ni preživel tete Justi, a mislim si svoje. Morda se pramilenijci k nostalgiji obračamo prevečkrat in delamo krivico sedanjosti, ki, ob neskončnem plazu vsemogočega sranja, prinaša tudi veliko lepega. In novih spominov, h katerim se bomo nekoč spet utrujeni vračali.
Ampak ... danes je en tak svinčeno čemeren dan. Ko se želim le sprehoditi po toplo rumeno ožarčeni ulici. In vonjati poletni dež iz nekih drugih časov. Ko je vse bilo nekako dlje, a hkrati bližje.
