Kot da smo obtičali v primežu: vse bolj omejeni na čas in prostor, labirint brez izhoda. Miselno in čustveno smo vse bolj izčrpani, zlasti v prazničnem decembru, ko smo vajeni drobnih praznovanj, veselih zaključkov, inventur leta in optimističnega nazdravljanja prihodnosti. Je pa december k sreči mesec, ko je v ospredju dobrodelnost in imamo priložnost, da se pridružimo kaki akciji, ki bo pomoči potrebnim, šibkejšim prinesla vsaj kaj dobrega in se bomo ob dobrem dejanju bolje počutili. Seveda imamo vedno možnost, če že ne zavezo, da kaj dobrega storimo in smo dobri vse leto, a smo k dobrodelnosti decembra bolj nagovorjeni in spodbujeni.
V tem tednu so predstavniki iz več nevladnih organizacij na Koroškem v okviru lokalnih spletnih debat razmišljali o lokalnem in regionalnem civilnodružbenem aktivizmu - kaj sploh je in kaj pomeni, kaj so naše odgovornosti, da smo (pro)aktivni, kaj s kakimi (re)akcijami (ali brez njih) pravzaprav sporočamo. Sploh hočemo in skušamo doseči neki cilj, se za kaj zavzeti, koga spodbuditi, opozoriti na vsebine, ki nas lahko osmišljajo, je pomembno in mogoče, da aktivnost preseže dobrodelne akcije in postane aktivizem, ki terja uresničitev kakega širšega cilja, tudi spremembe? Sicer so aktivizmu - kot še marsičemu - v današnji specifični slovenski realnosti nalepili slabšalno etiketo, obrnili namen in pomen aktivnih nevladnih organizacij v sprevržene smeri, ki nimajo ničesar z vsebino ali jo načrtno omalovažujejo. Ponavadi imajo (iz)viri takih preinterpretacij bore malo skupnega s kakršnokoli resno aktivnostjo, ki bi terjala premišljevanja in preizpraševanja sodobne družbe in naše umeščenosti v njej. Ali hočemo slediti ali pustiti kakšno sled, koliko napora smo pripravljeni vložiti in na koliko odpora bomo naleteli, če naša aktivnost ne bo le hoja s tokom, ki ne bo problematizirala in bo le neke vrste prilagoditev in pretežno sprejemanje vsega? Mar ni vseeno (naj)bolje, če malo prostega časa, kar ga imam na voljo, poležavam na kavču, gledam televizijo, visim na družbenih omrežjih, lenarim, se ne oziram na potrebe zunaj lastnih mej? Kakšna je razlika med aktivnostjo in pasivnostjo?
Vse to so vprašanja, ki se porajajo v razmišljanjih o naših angažmajih in angažiranjih, v katerih - kadar so iskrena - še vedno ni prav veliko preračunavanj, ampak predvsem veliko tega, čemur pravimo storiti in delati, v kar verjamemo in kar mislimo, da je prav. Čeprav običajno kreativno, domiselno, drugačno skorajda ne more biti napačno, sploh če ni slabonamerno in v ozadju nima skrite agende.
Ali hočemo slediti ali pustiti kakšno sled
Veliko lahko storimo za drugega in v lastnem okolju. Več, kot se zdi, da je sprememba že občutna. Praviloma je že malo bolje kot nič. Kar nekaj jih je v teh dneh recimo pripravljalo in pošiljalo voščilnice starejšim, bolnim, bolj obremenjenim. Tudi za majhno pozornost se je treba in vredno potruditi, ni (več) samoumevna prijazna misel in beseda, s katero komu zaželimo dobro. Storimo lahko tudi več in premišljeno, spodbudimo lahko več, ne le drugih, tudi sebe. Tudi podpremo lahko marsikoga - kulturnike, umetnike, kreativne podjetnike, kmete iz lokalnega okolja itd. - da s tem ne le potrdimo pomen in vrednost njihovih dejavnosti, temveč tudi izpostavimo, kaj je poleg čisto temeljnega v življenju res pomembno. Seveda je dragoceno, da - če le imamo to možnost - pomagamo komu z dobrodelnim prispevkom, solidarno in empatično. A ob vseh posameznikovih dobrodelnostih ne bi smeli opustiti tudi širših konkretnih akcij v okolju in hkratnega trkanja na širše odgovornosti in zaveze države - in v tem smislu je tudi iz lokalnega okolja potrebna in vredna angažiranost, ki presega posamično pridružitev kaki kolektivni akciji. Morda pa nagovorimo in dosežemo vsaj kaj manjšega. Ni namreč potrebno, da so vse težnje velikopotezne. Ne nazadnje izkušnje kažejo, da je marsikdaj že majhna poteza v resnici zelo velika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
