Uživate? So vas prevzele olimpijske igre? Zimska različica ima poseben čar, priznajte. Ob klasiki, kot so skoki, smučanje, teki, so tu še vsi big airi in halfpajpi pa vse discipline, kjer so zraven led in rezila. Svet, vajen iger z žogo, nogometa in košarke, in poletnega olimpizma s preprostima atletiko in plavanjem vsako četrto zimo z nejevero strmi v zimski olimpizem. V športe, ki so sicer skriti očem navijača. Kajti če se za poletne olimpijske igre zdi, da zanje res velja "hitreje, višje, močneje", za zimske ne velja niti osnovni rek "važno je sodelovati ...", ampak najprej - važno je preživeti.
Ja, zimske olimpijske igre so še več od tega, da nas Jolanda Bertole vsak večer zaziblje v spanec z umetnostnim drsanjem, z ritbergerji, aksli in tolupi. Pa saj se razume, da je zimska verzija nekaj posebnega, usojeno ji je, da je drugačna. Antični Grk pač ni smučal ali drsal - in če bi se v hokeju zgrabili Atenci in Špartanci, bi bilo klanje. Zato smo zimske olimpijske igre dobili z zamudo, osemindvajset let po prvih poletnih igrah moderne dobe.
In tako si navijači po svetu te dni na toplem, na kavču, na družabnih omrežjih zastavljajo esencialna olimpijska vprašanja. Kdo pri zdravi pameti bi svojega froca porinil v skeleton, v sankanje z glavo naprej? Kako veš, da si tako dober sankač, ker sankali smo se v življenju vsi, da si olimpijski material? So Norvežani abonirani na največ medalj zaradi svojega sistema, v katerem do trinajstega leta za otroke ni tekmovalnega pritiska in rezultatov in zato vsi raje trenirajo? Ali pa je, da ne kompliciramo in se delamo pametne, to preprosto zato, ker celo leto gledajo sneg in led. In kdo, za vraga, začuti željo po tem, da se zbaše v skoraj tristokilsko kišto, bob imenovano, z dvema zajlama, s katerima pri strašnih brzinah vozi po ledeni stezi? Ja, na zimskih igrah gre najprej za preživetje, nazadnje za medaljo.
Zadeva res ni hec. In ne, naj se nekatere discipline, kot je sankanje v dvoje, zdijo še tako za lase privlečene, kandidatov zanje ne pobirajo od vrat do vrat kot Jehovove priče. Vsi ti olimpijci nenavadnih športov so bili prej izjemni atleti. Sprinterji. Še najbolj znana zgodba o olimpijskih eksotih, jamajški bob, ki je v Calgaryju '88 požel simpatije sveta in se naposled prevrnil, ni ravno takšna, kot so jo prikazali v filmu. Na idejo o karibskem bobu sta prišla biznismena iz Amerike - in ker ni bilo prostovoljcev zanj, sta za pomoč prosila jamajško vojsko.
Saj smo tudi mi skoraj imeli olimpijski bob. Na nek način smo celo bili zraven. Matej Juhart, bivši sprinter, je Hrvatom v lovljenju olimpijske norme pomagal priti do Torina 2006. Z njim je tistega leta nastala naša zveza za bob in skeleton in slovenski fantje so se 2006. prvič spustili po stezi v Innsbrucku. Če že ne v bobu, smo iz tiste pionirske zasedbe dobili olimpijca v skeletonu, prav tako bivšega atleta. Anžeta Šetino v Vancouvru 2010.
Kot da zanj ni bil dovolj strah pred najhitrejšo progo sveta, kjer je letelo čez 140 kilometrov na uro, z brado pet centimetrov od tal, s silami do 5G, ko se počutiš petkrat težjega. Mimogrede, astronavti spoznajo gravitacijsko silo 3G pri vzletu rakete, pri 5G netrenirane duše že padajo v nezavest, piloti bojnih letal zdržijo do 9G, a še to le za nekaj sekund, že konstantnih 6G je pogubnih. Pa saj svoje povedo že imena najbolj norih toboganov smrti, ki po svetu ponujajo izkušnjo od 4G do 5G: Stolp terorja, Upogibalec misli, Pralni stroj, Maščevalec ali pa, ta se sliši še posebej zlovešče ... Apolonova kočija. Šetina se je v Whistlerju moral soočiti s posebno mučno sceno.
V moderni olimpijski dobi je bilo med tekmo ali treningom na olimpijskem prizorišču ob življenje osem olimpijcev. In šest konjev. Zadnji med njimi prav v Vancouvru 2010, prav na stezi za bob, sankanje in skeleton. Tistega 12. februarja 2010, ko so naši orli v Whistlerju opravili kvalifikacije, nas je ob skakalnici zadela vest o smrti gruzijskega sankača nedaleč stran. Usoden miks njegovega manevriranja, da ga je vrglo s proge, in malomarnosti organizatorjev, ki so na enem od zavojev jeklen nosilec zaščitne ograje pustili nezaščiten. Prav tja je s 146 kilometri na uro treščil Gruzijec.
Kako daleč so že tisti časi. Tako daleč, da so Robert Kranjec, Jernej Damjan in Primož Pikl dobili nepoznanega sopotnika, ki ga je bilo treba bralcem Večera posebej predstaviti. Najstnika, ki je komaj verjel, da je na svojih prvih olimpijskih igrah. Najmlajšega skakalca Vancouvra 2010. Koga? Petra Prevca. Pri sedemnajstih nam je razlagal, da je celo najstarejši iz skakalnega klana Prevc. Kako, prosim? Da tudi oba brata po imenih Cene in Domen pri trinajstih in desetih letih že skačeta, sestri, štiriletna Nika in komaj prav rojena Ema, pa da sta še premladi. Bi si takrat mislili, da bo na igrah leta 2026 Peter upokojeni serijski šampion in rekorder, Domen in Nika aktualna pobiralca medalj, Cene pa televizijski komentator njunega početja? Res nenavadna zadeva, tale zimski olimpizem, ni?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
