Vsepovsod in v srcu kliče mi,
raduj se, Slovenija ti.
Ti, ki praznuješ svobode polet,
svoje samostojnosti 30 let.
Zgodovina tvoja je veličavna,
pot do pravice, do svobode zveličavna.
Naj krasi te lovor, rožmarin dišeč
in simbol slovenstva nagelj rdeč.
Naj zastave sreče v soncu zaplapolajo,
ljudje te zemlje, radujte se na glas
- napočil samostojnosti je čas.
V vsakem letnem času
nam razkazuješ drugačen obraz,
kdo znal bi bolje te ljubiti kot jaz
- in Slovenci mi, ki tvoje smo krvi.
Varuj nas bolečih ran,
razdvojenosti, omam.
Ljubimo te vsi,
lepotica vseh lepotic,
najlepša si.
Čudovita narava te krasi.
Gospa Ivana Giehler je ob prazniku, dnevu državnosti, zapisala te misli, posvečene domovini Sloveniji. Ivana je živahna stanovalka Doma starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik, v enoti Kolezija. Rojena je bila na Golniku pri Kranju v letu, ko so v Jajcu zmiksali odlok o ustanovitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Nekdanja učiteljica je ponosna in radostna, da je na jesen življenja lahko doma, v Sloveniji, tudi zato, ker je 21 let prebila v Münchnu. "Ker mi, ki živimo izven domovine, še bolj občutimo domotožje in ljubezen do prelepe Slovenije. Pogrešala sem našo sončno stran Alp, kjer te sonce toplo ogreje in objame ..." nam je pisala gospa. In še: "Vesela bom, če bo ta pesem objavljena v Večeru."
Prav bi bilo, da bi se minulih in sedanjih dni v državi Sloveniji veselil še kdo, ne samo gospa Ivana. Da bi vsaj za praznik pozabili na to, kdo je koga in kdo koga ni in zakaj sem jaz bolj pametno pomemben kot neumnež ti.
Skoraj sedemsto let so tu vladali Habsburžani ... Čas bi že bil, da se naučimo živeti tudi v tej presneti svoji svobodni državi. Leon Štukelj mi je 1991. dejal, da bo minilo še dvajset let, da bo Slovenija "normalna država". Zmotil se je.
