Dovolj mi je lastnega vzvišenega občutka koristnosti zato, ker nekdo drug z neverjetno lahkoto bivanja odvrže svinjarijo. Zahtevam urnebesno visoke kazni za svinjalce in klic na odgovornost. Če se že gremo restriktivno državo, dajmo represijo uporabiti tam, kjer bomo vsi imeli nekaj od tega.
Ko je bila moja nečakinja stara štiri leta, sva prvič obiskali puljski akvarij. Fasciniralo jo je dvoje: pisane ribice, ki so ji sledile za steklom, in na plakatih narisani tjulnji s križci namesto oči. Priložnostna razstava je ozaveščala obiskovalce o svetovnih ekoloških problemih. Medtem ko je trapaste ribe, ki so jo za steklom skušale dohiteti, pozabila takoj, ko ji je stric kupil plišastega morskega konjička, je o mrtvih tjulnjih še dolgo zgroženo govorila. Plakat jo je tako pretresel, da je teden kasneje pred sladoledarnico v Smetanovi začela pobirati odvržene papirnate prtičke. Ne spomnim se, da bi jo v naslednjih treh letih videla, kako na tla odvrže odpadek. V glavnem, o tem, da ljudje nismo obveščeni glede kopičenja smeti in z njimi povezanih ekoloških bomb, danes ni mogoče govoriti.
Leta 2010 so Ekologi brez meja v sklopu svetovne akcije organizirali največjo prostovoljno okoljsko akcijo v zgodovini države, ki letos obeležuje trideset let. Akcijo so ponovili še dvakrat, leta 2012 in 2018. Ob koncu je sodelovalo več kot šestdeset odstotkov slovenskih občin, več kot pol milijona Slovenk in Slovencev je pobralo več deset ton smeti, ki so jih na divja odlagališča odvrgli isti (?) ali drugi ljudje. V akcije so bili vključeni vzgojno-izobraževalne organizacije, številna društva in posamezniki. Menda so bili na vrhu seznama odpadkov cigaretni ogorki; ti se v naravi razkrajajo dvajset let, skozi odtoke pa v zemljo spuščajo škodljive kemikalije. Organizatorje je predsednik republike odlikoval z redom za zasluge, poudariti pa gre, da se organizirane očiščevalne akcije v manjšem obsegu seveda dogajajo stalno in da pravzaprav vsako društvo, ki ima v statutu zapisano skrb za okolje, vsaj enkrat letno sodeluje pri takšni manifestaciji izražanja kolektivne odgovornosti za prostor, v katerem živi. Da je agenda mladih prav ekologija, je že dolgo jasno. O tem se je lahko etablirana politika dokončno prepričala na nedavnem referendumu za vode. Od te največje mobilizacije v zgodovini Slovenk in Slovencev, da očistijo lastno državo smeti, so minila slaba štiri leta. Danes se dogaja mobilizacija čiščenja države na neki povsem drugi ravni in tudi ta ima masovno udeležbo.
A da se vrnem k elementarni in opredmeteni svinjariji. Velikokrat sem odstranjevala nesnago za onesnaževalci; konkretno in metaforično. Ko sem bila še šolarka, pod prisilo, kasneje iz prepričanja. Potem pa me je doletelo, tako kot vse druge, koronovanje. In eksplozija vseh možnih čustev in občutkov. Dokončno spoznanje, da sem kljub vsemu v veliki meri sama odgovorna za svoje življenje. Da moja dejanja vplivajo na druge. Da sem, kar naredim, in ne, kar rečem. In v tem trenutku čutim, da nisem dolžna odstranjevati svinjarije za tistimi, ki so enostavno preleni, preveč hudobni, premalo empatični, preveč objestni ali preprosto samo preveč butasti, da bi vrečko s smetmi odnesli do urejenega zbirališča odpadkov. Če je težava v tem, da je za večje odpadke treba plačati, naj bodo toliko frajerji in zarjavele pralne stroje odnesejo v pisarno lokalnega župana; on bo že vedel, kam s svinjarijo. Moja poanta je, da sama dovolj vestno pometam pred svojim pragom in zato nimam več potrebe čistiti za drugimi. Dovolj mi je lastnega vzvišenega občutka koristnosti zato, ker nekdo drug z neverjetno lahkoto bivanja odvrže svinjarijo. Zahtevam urnebesno visoke kazni za svinjalce in klic na odgovornost. Če se že gremo restriktivno državo, dajmo represijo uporabiti tam, kjer bomo vsi imeli nekaj od tega. Ergo, ko to pišem, se grizem v pest, kajti društvo, ki mu letos predsedujem, ima med tradicionalnimi akcijami tudi čistilno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
