Pikado, vrhunski pikado, je šov. Ko se tekmovalec med množico prebija k tabli, ne elektronski, temveč tisti iz rastlinskih vlaken, je, kot da bi boks ali ameriški wrestling gledal. V rjovenju navijačev se igralci v "ring" sprehodijo ob udarnih ritmih glasbe. In Mariborčan Benjamin Pratnemer je poskrbel, da je bil na veliki sceni, na evropski turneji, njegov izbrani komad It's a Long Way to the Top, Dolga je pot do vrha, skupine AC/DC prvič komad zmagovalca. Ni več le prvi Slovenec, ki se je prebil skozi strašno sito vzhodnoevropskih kvalifikacij, iz katerih je med 64 igralci prostora le za enega. Pratnemer je v četrtem poskusu na evropskem touru dočakal svoje prvo slavje.
"Kakšna norišnica je bila to. To je nekaj ... več," nam je dejal, ko se je vrnil iz Prage. Tam je prejšnji teden nabasal na tekmeca, ki je med top 30 igralci sveta na lestvici, na kateri je sam trenutno na 152. mestu. Z Ricardom Pietreczkom, Nemcem z vzdevkom Pikachu po najbolj znanem pokemonu, je opravil z računalniško natančnostjo. Kdor je kdaj metal pikado, ve, kakšna preciznost in hladnokrvnost sta potrebni za niz, ki ga je uprizoril. V dveh rundah je lovil še 264 pik, štirikrat zapored nametal trikratno dvajsetico in zaključil z dvojno dvanajstico. Zmaga, s katero je osupnil komentatorje tega športa in upravičil svoj vzdevek v svetu pikada - The Star. Zvezda.
Pssst, bodite tiho ... v tujini že ne
Čez drugi krog, v top 16, ni šlo, ko pa je bil na drugi strani eden največjih zvezdnikov. Škot Peter "Kačji ugriz" Wright. "Dvakratni svetovni prvak," pripomni Pratnemer. Treme ni imel, pravi. Saj je niti ni mogel imeti, tako hitro je šlo v zadnji pripravi: šele nekaj ur pred dvobojem, v petek zjutraj, je prispel v češko prestolnico, ker je doma še peljal otroka na urgenco. K sreči je bilo doma naposled vse v redu, na Češkem pa tudi. "Trema me ne zdeluje. Opažam, da so v primerjavi z najboljšimi problem izkušnje. Velik oder, publika, navijanje ... To je šov, razlika je ta, da ko se meče pri nas, je to v stilu pssst, bodite tiho, oni meče. Tam pa je nonstop navijanje. Več tisoč ljudi. Kot nogomet," se nasmehne.
Ko se meče pri nas, je to v stilu pssst, bodite tiho, oni meče. Tam pa je nonstop navijanje. Več tisoč ljudi. Kot nogomet
Ha, nogomet. Pratnemer, diplomirani gradbenik z diplomo še iz fizioterapije in z nogometno licenco Uefe, že ve, o čem govori. Vodja trenerjev nogometne šole Kovinarja na Teznem je: "Šola napreduje, okoli 80 otrok imamo, čez leto ali dve, ko prve generacije prerastejo mladino, bi že morali imeti člansko ekipo." Dan se mu ob vsem, česar se loti, naenkrat zdi prekratek. Samouk, ki je s pikadom začel po srečnem naključju, ko je s svojo družbo v lokalu, kjer so igrali pikado ligo, gledal nogomet in je eni ekipi manjkal igralec, pa še naprej vztrajno premika meje razmišljanja, da je pikado gostilniški šport. "Marsikdo reče eh, pikado. Ja, enostavno izgleda, dokler se ga ne lotiš na nivoju. Dokler se meče za rundo, pol ure v bifeju. So turnirji, ki trajajo cel dan, telesno naporno je in psihično naporno, vsak met mora biti pravi. Zdaj treniram še več, po dve uri in pol do tri na dan. Že hoditi do tarče in nazaj tri ure ni kar tako."
Sliši se lepo, a zaslužek bo spet investicija
Več treninga še ne pomeni skoka med pripadnike svetovne pikado elite: "Ker tudi oni trenirajo več. Pet, šest ur na dan. Kvaliteta pikada se je še dvignila. Pa saj je tako v vsakem športu. Pred desetimi leti je bil Phil Taylor edini, ki je imel povprečje 100 (seštevek treh metov, op. p.), danes je takih že petnajst, dvajset." In kljub vsem treningom je Pratnemer še vedno amater: "Ker profesionalec si za moje pojme, ko lahko res živiš le od tega. To je bil moj četrti European Tour, blizu sem mu ves čas, še noben drug Slovenec sploh ni prišel do tod. Ja, letvica se je zdaj dvignila. S prvo zmago je vse poplačano."
Ampak ne tako poplačano, da bi štel velike novce. Za zmago je dobil 2500 funtov, okoli 2900 evrov. "Sliši se lepo, 2500 funtov za eno tekmo v pikadu. Ampak ta denar je le za vložek naprej, za prijavnine na turnirje, za potovanja in prenočitve. Uh, koliko ga je že šlo in koliko ga še bo. Tudi v Pragi je bilo treba rezati stroške, iskati apartma, ne hotela. Imam nekaj sponzorjev in nekaj donacij se nabere, a to je še vedno amaterska raven."
Klasika proti elektroniki: razlika je ogromna
Vendarle se je dotaknil sveta, v katerem lahko najboljši potegnejo milijon na leto, imajo svoje fizioterapevte, da hrbet zdrži, pa menedžerje, ki skrbijo za njihovo celostno podobo. Kot je tista zadnjega Pratnemerjevega krvnika Wrighta, ki nosi irokezo kričečih barv. Med sponzorji Mariborčana je zdaj še nizozemska blagovna znamka pikada in tako si lahko prek spleta kupite jeklene puščice, zapakirane v škatlico z napisom Benjamin Pratnemer, The Star. "Svoje puščice sem že imel, trgovina iz Zagreba mi jih je izdelovala. S temi novimi pa je tako ... saj ne, da bi imel kaj velikega od tega, je bolj reklama. Naša scena je premajhna, če bi bil drugje, bi hitreje dobil sponzorje."
Otok je baza klasičnega pikada. Nizozemska je v celinski Evropi močna, Nemčija je zelo razvita, našteva Mariborčan. Kako pa je pri nas? Pratnemerja ne bo na državnem prvenstvu, ki bo čez en mesec na Ptuju. Do takšnih razpotij z zvezo je prišlo, da doma že nekaj let ne meče več, igra v hrvaški ligi. "Glavna nit domače scene, domače zveze je elektronski pikado. Tu smo se začeli razhajati. Klasika je pri nas manj razvita, manj propagirana. Klasiko, ki v svetu nekaj pomeni, tukaj meče le peščica." Kako velika je razlika, ponazori z nedavnim primerom: "V klasiki težko prideš na evropski turnir z 48 ali 64 tekmovalci, v elektroniki pa smo pred dvema tednoma s kolegoma in kolegico v kategoriji triple mix, dva moška in ženska, postali evropski prvaki. Taka razlika je."
Joj, ne morem več, me že roka boli
"Bar Baza v Hočah, kjer smo imeli klub in kjer sem metal, že dolgo ni več odprt, po koroni ne več. V Mariboru lahko trenutno, če se ne motim, klasiko mečeš le na enem mestu," v mislih preleti lokalno ponudbo: "To je gostišče pri Ančki na Tržaški. Včasih mečem tam, večinoma pa doma." Kako in s kom torej sploh vadi, debatira o izboljšavah? "Pravijo, da potrebuješ boljšega od sebe, da napreduješ. Doma je to težko. Jaz največkrat z Borisom tekmujem," omeni hrvaškega rivala Borisa Krčmarja, ki ga je Pratnemer premagal v šesti rundi, v finalu vzhodnoevropskih kvalifikacij, da se je prebil na turnir v Pragi. K sreči sodobni časi ponujajo nove in nove iznajdbe tudi v pikadu: "Fejst naprej je šla tehnika. Obstajajo online turnirji, kamere, prek katerih se hkrati šteje rezultat. Prijaviš se in na drugi strani je na primer Anglež, Srb ... To je zame edini trening s kvalitetnejšimi od mene."
Vreči dobro se že da. To početi konstantno, tri, štiri ure skupaj ... Je kdo poskusil, pa je rekel, joj, ne morem več, me že roka boli
Ja, dolga je pot do vrha, kot pravi njegov rokerski komad za prihode na velike odre. Še je prostora in časa za napredek pri 46 letih. Legenda Phil Taylor je igrala do 65. leta. Ne le igrala. Anglež, ki velja za največjega v zgodovini pikada, je zmagoval do konca. Kako so se časi vmes spremenili. Finale svetovnega prvenstva 1999, ki ga je dobil Taylor, je na britanskem Sky Sports v prenosu spremljalo 200 tisoč gledalcev. Lanski finale, ko sta se udarila komaj 16-letni angleški as Luke Littler in njegov rojak Luke Humphries, ki je prejšnji teden osvojil Prago, je pred ekrane v Veliki Britaniji zvabil 3,68 milijona ljudi. In še 2,86 milijona tistih, ki jih je prenos dosegel prek nemškega programa Sport 1. "Večina najboljših je v poznih tridesetih in starih tja do 45 let. Kakšnih pet, deset let se še da," računa Benjamin Pratnemer in opozori: "Vse je pogojeno s treningi. Po nekaj urah te začne križ dajati. Zato je zmota, da je pikado gostilniški šport. Enkrat, dvakrat vreči dobro se že da. To početi konstantno, tri, štiri ure skupaj ... Je kdo poskusil, pa je rekel, joj, ne morem več, me že roka boli."
