"Nekaj časa sva rekord izboljševali skupaj z Italijanko Alessio Zecchini. Naredili sva velik korak naprej. Sama sem na koncu šla še globlje in sem trenutno pet metrov pred njo. V našem svetu je to nekaj, kar se bo zapisalo v zgodovino športa. Leta 2019 sva šli prvič čez 110 metrov in že takrat je bil to fenomen. Zdaj sem čez 120 in to je že kategorija, ki je rezervirana za moške. S tem sem šokirala ljudi, ki se na potapljanje spoznajo," razvrsti ta dosežek Artnikova.
Vem, da sem pripravljena
Zelo mogoče je, da bomo kmalu govorili o novih rekordnih dosežkih. Potem ko je bila julija na Bahamih, kjer se je potapljala v 203 metre globokem Deanovem modrem breznu, pravkar pakira kovčke in se odpravlja v Turčijo, kjer jo čaka novo tekmovanje.
Artnikovo čakajo nove preizkušnje, četudi tekmovalni uspehi v njenem življenju še zdaleč niso najbolj pomembna stvar: "Dosežki v našem športu res niso edini cilj. Kako globoko se bom spustila, se odločim glede na počutje. To je povsem moja odločitev. Tega ne delim niti s trenerjem, ker sem brez njega in sem trener sama sebi. No, si pa popolnoma zaupam in natančno vem, česa sem sposobna. Za dosežek se morajo sestaviti vsi koščki mozaika. Ko se to zgodi, sem pripravljena. Športniki se pogosto ne poslušajo in se odločijo za opcijo, ki ni optimalna, in potem se pojavijo težave. Potop gradim skozi celo leto, vsako jutro ga imam v glavi, že ko se zavem. Za tiste moje tri minute in pol, ko zadržujemo dih, se pripravljam 365 dni v letu. Za to treniram fizično in mentalno. Kar najavim, tudi opravim. Tako je vseh šest let, odkar se profesionalno ukvarjam s tem športom. Ne najavim nečesa, česar ne bi mogla izpeljati. Moj ego je dovolj dobro pod kontrolo. Za to, da mi uspeva, pa je potrebna močna volja. Življenje ni zmeraj postlano z rožicami, še posebej moje ni bilo," pove Artnikova.
Vzornica
“Če že moram koga postaviti na piedestal ženskega potapljanja, je to Rusinja Natalija Malčalova. Ko sva se spoznali, je bila stara 53 let, v lasti je imela vse mogoče svetovne rekorde v potapljanju v vseh disciplinah, v bazenu in v globinah. Tipica je bila stoodstotno pripravljena, ko se ji je v bližini Visa na Hrvaškem zgodila nesreča. Ne vemo natančno, kaj se je zgodilo - imela je tečaj s skupino Rusov na jahti in takrat se je nekaj zalomilo. Izginila je v morju, niso je več našli. Zgodilo se je dan zatem, ko smo mi končali delavnico, ki jo je vodila.”
Dom je prazen
Koprčanka je prestala tudi družinske tragedije, družina se ji je že v otroštvu sesula v prah - ostala je brez obeh staršev, na koncu še brez brata, ki so ga ubila mamila. Odraščali sta sami s sestro. No, njena družina jo še zmeraj spremlja, na njej poseben način. "Logično se mi zdi, da je svet še kaj več kot to, kar vidim. Nekateri to čutimo, se zavedamo energij okoli nas, drugi spet ne. Posebno, ko te življenje preizkuša in ko je to povezano z bolečino, se ti ponudi pot preko ovir. Takrat odkrivaš kotičke uma, ki so sicer v mirovanju. Druge opcije v tistih časih tako ni, treba se je poglobiti. Moja starša in brat so vsi pokojni, a so hkrati nenehno ob meni. Pa vendar - bili smo športna družina, spremljali smo številne športe. Ko se zdaj vračam po uspehih, svetovnih rekordih, ko mi uspe osvojiti naslednji nivo, bi si želela, da bi me doma v Sloveniji pričakala moja družina tudi v tem življenju. Ko sem se na začetku kariere še vračala v Slovenijo, sem imela krize, saj tukaj ni bilo več nikogar. Nobenega ni bilo doma. A je treba odrasti in ... v Švici živim s partnerjem, ki je tudi športnik, in me zdaj on sprejema v mojem novem domu."
Varnost
Se Artnikova ukvarja z nevarnim športom, se na velikih globinah poigrava z usodo, je tam doli kakorkoli zavarovana, če bi šlo karkoli narobe? "Okoli nas je velika fama o nevarnosti; zato prosim ne zapisati, da nekateri po vrnitvi na površje pademo v komo. Občasno se zgodi le, da zaradi pomanjkanja kisika kdo za trenutek izgubi zavest, meni se to še nikoli ni zgodilo. To je del našega športa, a te izgube zavesti trajajo zelo kratko. Najbolj pogosto se to zgodi na površini, ker se pritisk spreminja in je to tudi šok za telo. V morju imamo ob potopu tri varnostne potapljače, ki se tudi potapljajo na vdih - prvi te spremlja od globine 35 do 40 metrov. Potapljači z umetnim kisikom so neuporabni, ker morajo pri spreminjanju globine izenačevati pritisk tako, da delajo vmesne postaje. Globlje me spremlja sonda s kamero - tako sem tam sama, medtem ko me lahko hkrati spremlja cel svet, saj je vse posneto in gredo ti posnetki v živo. Prijatelji me spremljajo doma na kavču, s čipsom v rokah gledajo, kako se potapljam na 120 metrov. Noro."
Tekmovalce potapljače na površini spremljajo tudi preko vrvice, na katero so ves čas potopa pripeti. "Tresljaji jim povedo, kaj se s teboj dogaja pod vodo. Ko prideš na dno in tam vzameš listek, je prvi naslednji tresljaj, ko se potegneš po vrvi navzgor. To je pomemben varnostni signal. V najbolj kritični fazi, od 40 metrov globine ob vrnitvi - pa te začnejo spremljati potapljači, ki takoj zaznajo, v kakšnem stanju si. To se vidi po izrazu na obrazu. Ko si v stiski, to pokažeš z mimiko. Prvi znak težav je, ko v vodi izpustiš zrak in izgubiš koordinacijo. Zatem tvoja plavut ne utripa več enakomerno ... Takrat so varnostniki v vodi pozorni."
Dovolj za življenje
Lahko Artnikova od potapljanja živi, je profesionalka v celovitem smislu? “Svetovni rekordi trenutno še niso nagrajeni, od njih ni mogoče živeti. Hvaležna sem slovenski vladi, saj sem že dve leti zaposlena pri slovenski policiji kot športnica. Tako nisem več gipsy free diver, kot rečemo potapljači. Imam tudi nekaj sponzorjev, ki mi omogočajo profesionalno ukvarjanje s tem. Denarja ni toliko kot v nekaterih drugih športih, ko si med kariero lahko zgradijo hišo in prihranijo za ‘po tem’.”
Ko pa je na 100 metrih metrih v morju sama s seboj - je to trenutek resnice? Je dovolj časa za kakršnekoli misli ali gre vse po avtomatizmu? "Ta občutek je absolutno izvenzemeljski. Zanimivo. Tam sem res sama, fizično. Tam grem v ekstrem, postavljena sem v izredno ekstremno okolje. Da sem prišla do tja, je bilo treba veliko delati, predvsem na mentalnem področju. Najbolj pomembno je, da mi uspe izklopiti vse, o čemer sicer razmišljam. Tam doli ni prostora za kopenske zadeve. Dejansko se zlijemo z vodo, za trenutek sem kapljica v oceanu. Takrat se zavem, da sodim tja. Mentalno sem povsem prisotna v tistem okolju. Takrat preprosto sem. Do takega stanja pa ni lahka pot, veliko dela je potrebnega tudi na kopnem, veliko je dihalnih vaj in podobnega."
Beli karton
“Ko pridem s potopa nazaj na gladino, imajo sodniki na tekmi v rokah tri kartone - belega, rumenega in rdečega. Petnajst sekund se običajno odločajo, ali je bil kak zadržek, da potop ne bi bil uspešen, da ti ne morejo podeliti belega kartona. Beli karton pomeni, da si dosegel najavljeno globino po vseh predpisih. Rdeči, da ti to ni uspelo. Rumeni, da si se vrnil prej, a da je sicer potop bil okej. Če ti ni uspelo izenačevati pritiska, ki je v mojih globinah okoli 13 barov. V pnevmatikah imamo pritisk okoli dveh barov. Do danes poznam samo bele kartone.”
Ne bo ostala doli
A je ta občutek tako lep, tak bi ga Artnikova želela zadržati čim dlje, se morda niti ne vrniti v naš svet? "Mega, si predstavljate popolno neobremenjenost, popolno svobodo? Deep blue, Globoka modrina, kultni film iz sedemdesetih let, govori o tem. Potapljaču je tam spodaj prelepo, da bi se vrnil. Ne, ne mislim, da bi se to lahko meni pripetilo. Razen, če bi bila tukaj na Zemlji v ultra hudi stiski. Sicer to ni mogoče, saj je moj scenarij priprav zmeraj celovit in naravnan na trenutek, ko se spet pojavim na gladini. Takrat je ta zgodba zaključena. To pomeni, da imam zadeve urejene. Eden mojih ciljev je tudi deliti to izkušnjo, ki je sestavljena iz spremembe uma in tudi čisto fizičnih sprememb, to je neverjetna izkušnja limitov uma in telesa, ki je še zelo neraziskana. To moramo deliti, saj smo ljudje trenutno še zelo omejeni v razmišljanju: um nas najbolj omejuje. Morda tudi zato, ker danes uporabljamo le pet odstotkov zmožnosti možganov. Če bi jih več, bi bilo morda teh omejitev manj."
Logično se mi zdi, da je svet še kaj več kot to, kar vidim
Ni me strah
Strah? "Ne, ni me strah. Povezujem ga s stresom, v vodi pa stresa ne sme biti. Če je potapljač pod stresom, sledi fizični krč, ki si ga v globini ne moreš privoščiti. Bolj ko si v stresu, težje izenačuješ pritisk, več je možnosti poškodb. Pri potopu se moraš fizično (in umsko) predati pritisku. Pod stresom pokuriš veliko več kisika in tudi tega si ne moreš privoščiti. Če te je strah, potem nisi pripravljen. Takrat je treba zmanjšati globino potopa. Če vas je strah na petih metrih, je to verjetno zato, ker ste tam doli sami, ker niste imeli nikogar, ki bi vas na potop pripravil. Ki bi vas pomiril, vas naučil dihati. Hkrati vas mora nekdo pod vodo varovati in potem se lahko predate vodi. Ob potopih mi je denimo pomembno, da vsaj enega od potapljačev, ki me varujejo, poznam. Takrat se počutim sproščeno in takrat lahko grem zelo globoko. Vem, da sem v dobrih rokah."
Je bilo na 122 metrih še kaj rezerve za prihodnje rekorde? "Zelo pomembno si je potop razdeliti na korake, ki jim je treba na poti slediti. O rekordu ne razmišljam, ne smem razmišljati. Samo sledim korakom. Ko sem na 122 metrih globine naredila obrat, ko sem se začela dvigovati, se je šele začelo resno delo. Prej sem v eni od faz potopa začela toniti. Takrat se je kisik v telesu že toliko stisnil, da nisem več bila plovna. Postala sem negativno plovna, zato sem samo še padala. Takrat je pomembno, da telo povsem sprostim, da telo lahko prenese vse večji pritisk vode. Po obratu se šele začne pravo delo, treba se je vrniti na površino. Takrat potrebujem silo, da se premikam. Če s plavutjo ne delam zavesljajev, bom spet začela toniti. A spet ne smem razmišljati o tem, da moram čim prej spet na površino. Tako ne bo uspeha. Osredotočiti se je treba le na tehniko plavanja, gibe. Uloviti moram frekvenco, s katero bom dovolj hitra, a še zmeraj sproščena. No, zadnjih 15, 20 metrov potopa sem že tako pomirjena, se mi tu in tam pojavi nasmešek na obrazu. Namenjen je mojim varnostnim angelom, potapljačem, ki me spremljajo. Oni so tam zaradi mene, drugače se jim ne znam zahvaliti. Ob vrnitvi na površje me čaka še protokol; če bi se prehitro začela veseliti, bi tudi tam lahko hitro šlo kaj narobe. Počakam na beli kartonček sodnika in takrat se lahko začne veselje. Ob vrnitvi si pogosto na limitu in takrat potrebuješ nekaj sekund, da se vrneš. V telesu je takrat zelo nizek nivo kisika, telo to izrazi z aritmijo, tresenjem - samba. Nekaj časa potrebuješ, da prideš k sebi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
