Barbarizem nove dobe

Nekdo se preglasno smeje in pri tem spušča čudne zvoke, vendar se na to nihče ne odzove, zdi se celo, da ta smeh, ki se nam zdi kot izraz resnega nevrotičnega stanja, vsi odobravajo. Zalotimo se pri tem, da ne moremo nehati razmišljati o tem smehu. Ves dan in medtem ko tonemo v spanec, nam odzvanja v ušesih, mi pa občutimo nejasno krivdo, ker se zdi, da je smeh kolega ali kolegice motil samo nas, mi pa smo to zamolčali. Take malenkosti, ki jih pozabimo že naslednje jutro, nikamor ne izginejo. Za nas se lahko izkažejo hujše od izgube materialnih dobrin. Ta drobna vznemirjenja, pretresi naše notranjosti, se kopičijo v naši podzavesti, kot se na knjižni polici nabira prah. Prah pobrišemo, ko postane viden s prostim očesom, in med brisanjem pri nas izzove alergijo, zato naše oči pordečijo in začnemo kihati tako močno, da se nam zazdi, da vsakič, ko kihnemo, utrpimo pretres možganov. Enako se na take drobne pretrese naše telo odzove šele tedaj, ko se jih v naši psihi nabere toliko, da se začnejo manifestirati z nepojasnjivimi alergijskimi reakcijami ali vsaj s spremembo razpoloženja ali z razvojem anksiozne motnje. Taka bitja smo, krhka in lomljiva v vsakem smislu, malo nas je takih, ki brez posledic prehajamo skozi vsakdanje notranje pretrese. Vendar tudi taki pogosto v sebi občutimo nekakšen trepet, ki moti našo koncentracijo in tok misli in nam ne dovoli, da bi se sprostili. Naš trud, da bi se v svojo okolico vklopili kot delček, ki se popolnoma prilega praznemu mestu v sestavljanki, je le dodaten sprožilec notranjih nemirov. Naše želje in hrepenenja se pogosto razlikujejo od tistega, kar okolica od nas pričakuje, zato tudi take stvari postanejo temelj, na katerem zraste zgradba krivde, ki začne sčasoma ogrožati celo naše bitje, tudi z muko zgrajen položaj v družbi.