O Celju ne vem nič oziroma malo. Nasedel sem, kot je večina živečih v teh krajih. Prvi aksiom zapostavljanja Celja se glasi: to, kar je za Ljubljančane Maribor, je za Mariborčane Celje. Takšna so pota slovenske provincialnosti.
In sem padel pod težo tega stereotipa. Skoraj ne poznam Celjanov. Razen onih, ki mi na poti iz Ljubljane v Maribor s svojimi BMW-ji mežikajo, naj grem na pas za počasneta … Obiske Celja, ki so kaj pomenili, lahko naštejem na prste ene roke. Nisem ponosen na to, seveda. Kot otrok sem sodeloval na nekem filmskem festivalu. Imeli so enega prvih McDonaldsov. Potem sem na začetku devetdesetih Slovencem (ne da se hvalim) odkril Almo Karlin v dokumentarnem filmu Celjanka med ljudožerci. Za mano jo je odkril še slovenski feminizem, potem še vsi drugi. Mimogrede: Alma je gori na Svetini umrla na isti dan v koledarju, ko sem se rodil jaz. Dala se je pokopati po haitski vudujski šegi in sem nekaj časa mislil (sploh, ko smo se v hotelu Merx "pripravljali" na snemanje), da sem njena reinkarnacija. Ampak ko so pričeli prihajati prevodi vseh njenih del, sem ugotovil, da je bolj uboga pisateljica. Potuje, piše in jamra.
Mesta pomenijo muzeje, pomenijo duhamorne razstave, pomenijo institucije, ki so zanimive za Kitajce in Italijane, mi pa vse to že poznamo. In smo ponosni na hlad narave in prst pod nogami
To, kar je za Ljubljančane Maribor, je za Mariborčane Celje
Obiščite spletno stran brez oglasov.
