Neonaciji v Kopru, Franc Trunk, tisti, ki so risali kljukaste križe na spomeniku v Dražgošah, so, kot se zdi, zavohali prihodnost, ko bodo brez posledic izvajali svoje dejavnosti. Koincidenc je preveč, da bi ležerno odmislili nevarnosti in pasivno sprejeli vse, kar gre skozi zelo prepustne filtre današnje javnosti. Če je primer Epstein laboratorij oblasti, potem je slovenska politična scena njen lokalni preparat: isti mehanizmi laži, kompromisa, nasilja in normalizacije skrajnosti. Neonacistične grožnje niso eksces, temveč simptom družbe, v kateri se meje premikajo vsak dan, javni mediji pa pri tem pogosto sodelujejo kot anestetik. Vprašanje zato ni, kdo je še na seznamu kompromitiranih, temveč koliko časa bomo še pristajali na to, da se demokracija reducira na dekoracijo, telo pa ostane zadnje politično orodje upora. Če se oblast hrani z našo pasivnostjo, potem je edina racionalna drža — javnost, prisotnost, odpor. Ne kot metafora, ampak kot emotivna zaveza.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
