Med nedavnim konfliktom med Iranom in Izraelom je Iran zagrozil z blokado Hormuške ožine, ene ključnih svetovnih pomorskih poti. Ali je to sploh mogoče in kakšne bi bile posledice?
Hormuška ožina je ozko grlo na vhodu v Perzijski zaliv. Skoznjo se transportira približno 20 odstotkov svetovne dnevne porabe nafte in Iran učinkovito nadzira to ključno pomorsko pot, saj je obalna država, ki meji na ta ozek pas vode, ožina pa je preozka, da bi se izognili plovbi po vodah, ki si jih lasti Iran. To odpira zapletena pravna vprašanja o tem, ali je sploh možno, da Iran blokira ožino in kakšne možnosti imajo druge države, če se to zgodi.
Ta geografska realnost seveda ni nova, pravni okvirji, ki urejajo mednarodno pomorsko dejavnost, pa so se razvijali stoletja. V njihovem jedru je lex mercatoria – tako imenovani zakon trgovcev – skupek nadnacionalnega gospodarskega prava, ki je organsko nastal iz praks trgovcev, ki delujejo prek meja. Znotraj tega širšega okvirja pa je lex maritima ali običajno pomorsko pravo, ki se je dolgo prilagajalo zankam ladijskega prometa čez prostrane oceane.
Lex maritima ima korenine v skupnih praksah pomorščakov in trgovcev, namen nastanka pa je bil obvladovanje nepredvidljive narave pomorske trgovine, ki zahteva jasna in stabilna pravila. Eno najtrajnejših načel te pravne tradicije je ideja mare liberum ali svobodno morje, ki jo je leta 1609 predstavil nizozemski pravnik Hugo Grotius. Trdil je, da bi morala biti odprta morja dostopna vsem za mirno plovbo in trgovino. To je priročno legitimiralo ambicije evropskih kolonialnih sil, saj jim je zagotovilo neoviran dostop do svetovnih pomorskih poti v času, ko je nadzor nad pomorsko trgovino obljubljal izjemne gospodarske in strateške prednosti.
Spreminjajoče se mejepomorskega prava
Eno najosnovnejših vprašanj v pomorskem pravu je: kje se končajo teritorialne vode neke države in začne odprto morje?
Po drugi svetovni vojni je vrsta konferenc kulminirala v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), kjer je bila razširjena običajna meja tri navtične milje (5,56 km) teritorialnih voda, ki so si jih države lahko lastile. Ta ozka meja je bolj izhajala iz zgodovinskega dosega mornarice – tako imenovanega "pravila topovskega strela" – kot pa iz sodobnih geopolitičnih ali okoljskih realnosti.
Leta 1959 je Iran sprejel nenavaden korak in enostransko razširil svoje teritorialno morje na 12 navtičnih milj, čeprav ni bil pogodbenik UNCLOS-a. Dve desetletji pozneje, po iranski revoluciji leta 1979 in krizi s talci na ameriškem veleposlaništvu, so ZDA postajale vse bolj zaskrbljene zaradi varnosti pretoka nafte iz Perzijskega zaliva. Te skrbi so se okrepile med iransko-iraško vojno, zlasti ko je Iran začel uporabljati majhne otoke v Hormuški ožini za nameščanje vojaških sil in ogrožanje komercialnega ladijskega prometa.
UNCLOS in nova pravila morja
Eden ključnih kompromisov UNCLOS-a je bila razširitev teritorialnih voda za države, ki so ratificirale pogodbo. V zameno je UNCLOS nadomestil starejši koncept "nedolžnega prehoda" – ki je dovoljeval le površinsko plovbo skozi teritorialna morja – s širšim pojmom "tranzitnega prehoda". Po tem režimu je plovilom in zrakoplovom drugih držav podeljena pravica do potovanja ne le na površini, temveč tudi pod morjem in po zraku nad ožinami, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo.
Čeprav je 169 držav ratificiralo UNCLOS, sta Iran in Združene države Amerike pomembni izjemi. To pomeni, da Iran ne uživa širše 12-navtične milje meje, priznane v okviru UNCLOS-a, in ZDA ne morejo zahtevati zaščite sporazuma za tranzitni prehod skozi strateška ozka grla.
Medtem ko se geopolitične in pravne napetosti okoli Hormuške ožine morda zdijo daleč od sveta zasebnega gospodarstva, svetovno gospodarstvo še naprej deluje zahvaljujoč močnemu pravnemu orodju: pogodbi. Pogodbe ponujajo predvidljiv okvir, ki omogoča čezmejno trgovino, ne da bi si morale stranke osebno zaupati.
Hormuško ožino obdajajo aktivne države, kot je Iran, kar pomeni, da je potencial za meddržavne konflikte relativno visok. To pa ne pomeni, da komercialne pogodbe niso pomembne za nedavni spor v Hormuški ožini – daleč od tega. Toda njihov vpliv je bolj posreden.
Kaj se lahko naučimo?
Brez pomembne politične spremembe v Teheranu je malo verjetno, da bi Iran ali ZDA spremenila svoje stališče glede sprejetja UNCLOS-a. Kljub ponavljajočim se iranskim grožnjam z zaporo ožine pa jih Iran ni nikoli uresničil – in ameriška mornarica še naprej vzdržuje stalno prisotnost v regiji. Za zdaj se ohranja krhko, a vztrajno ravnovesje.
*Belinda Clarence, pravnica, Univerza RMIT, The Conversation
