“Naš umetniški ustroj Noordung operira z naključji,
ne z usodo.”
Za njim so "štiri desetletja ustvarjanja unikatnega gledališkega univerzuma, ki preči različna umetniška polja", kot so se v utemeljitvi nagrade izrazili pri Upravnem odboru Prešernovega sklada. Leta 1984 je bil med soustanovitelji gibanja Neue Slowenische Kunst. Dve leti kasneje je s Krstom pod Triglavom postavil enega mejnikov sodobnega gledališča, obenem pa z njim na najboljši način krstil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Leta 1987 je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku devetdesetih let preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Potem pa je leta 1995 začel uprizarjati svoj monumentalni petdesetletni projekt Noordung::1995–2045, ki se bo s ponovitvami vsakih deset let zaključil leta 2045. Vmes je na svoji misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.
Njegovo ustvarjanje je intenzivno tudi dandanes, čeprav se ne udejanja nujno na odrih. Ko nas na primerno hladen januarski dan sprejme v umetniškem centru OSMO/ZA, nam naprej predstavi lani izšlo knjigo Pisma Edvarda Zajca Petru Krečiču 1977–2011, ki jo je souredil, s čimer skupaj z že prej izdano knjigo pisem Syracuse N. Y.– Trst tvori impresivno publikacijo, posvečeno pionirju računalniške umetnosti Edvardu Zajcu.
Še s toliko večjim zanosom pa nam Živadinov razloži svoj letošnji projekt, ki ne obsega ene knjige, ampak kar tri. Prva bo posvečena ukrajinsko-ruskemu geologu Vladimirju Vernadskemu (1863-1945), ki je s koncepti geosfere, biosfere in noosfere pomembno oblikoval Živadinovovo mišljenje, obenem pa v slovenščino nimamo prevedenega še nobenega njegovega dela. Potem je tu knjiga o bolgarskem režiserju Slatanu Dudovu (1903–1963), večini najbolj znanem po tem, da je z Bertoltom Brechtom posnel film Hladni vampi ali: Komu pripada svet? (Kuhle Wampe oder: Wem gehört die Welt?, 1932). Nazadnje pa je tu še publikacija o ameriškem znanstveniku Frederick Ordwayu III (1927–2014), ki je med drugim kot svetovalec pomembno sooblikoval film 2001: Odiseja v vesolju, z opazno uporabo idej Hermana Potočnika Noordunga.
In pa, seveda, dobesedno pred vrati je bržkone najodmevnejši letošnji projekt Dragana Živadinova: 20. aprila se bo zgodila tretja ponovitev petdesetletne predstave Noordung::1995–2045.
Njegovo ustvarjanje je intenzivno tudi dandanes, čeprav se ne udejanja nujno na odrih. Ko nas na primerno hladen januarski dan sprejme v umetniškem centru OSMO/ZA, nam naprej predstavi lani izšlo knjigo Pisma Edvarda Zajca Petru Krečiču 1977–2011, ki jo je souredil, s čimer skupaj z že prej izdano knjigo pisem Syracuse N. Y.– Trst tvori impresivno publikacijo, posvečeno pionirju računalniške umetnosti Edvardu Zajcu.
Še s toliko večjim zanosom pa nam Živadinov razloži svoj letošnji projekt, ki ne obsega ene knjige, ampak kar tri. Prva bo posvečena ukrajinsko-ruskemu geologu Vladimirju Vernadskemu (1863-1945), ki je s koncepti geosfere, biosfere in noosfere pomembno oblikoval Živadinovovo mišljenje, obenem pa v slovenščino nimamo prevedenega še nobenega njegovega dela. Potem je tu knjiga o bolgarskem režiserju Slatanu Dudovu (1903–1963), večini najbolj znanem po tem, da je z Bertoltom Brechtom posnel film Hladni vampi ali: Komu pripada svet? (Kuhle Wampe oder: Wem gehört die Welt?, 1932). Nazadnje pa je tu še publikacija o ameriškem znanstveniku Frederick Ordwayu III (1927–2014), ki je med drugim kot svetovalec pomembno sooblikoval film 2001: Odiseja v vesolju, z opazno uporabo idej Hermana Potočnika Noordunga.
In pa, seveda, dobesedno pred vrati je bržkone najodmevnejši letošnji projekt Dragana Živadinova: 20. aprila se bo zgodila tretja ponovitev petdesetletne predstave Noordung::1995–2045.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
