Ko je prejšnji teden umrla Marlenka Stupica, se ji je poklonilo ogromno občudovalcev njenih umetnin. V roke smo ponovno vzeli knjige, ki jih je ilustrirala, jo zadržali ob sebi. Prilezli smo z vseh vetrov in znova se je izkazalo, kako močno ilustratorji in ilustratorke zaznamujejo, kot bi rekel John Berger, načine gledanja, kako trdovratno se naselijo v naše oči. Kako živo se naši predstavni svetovi, vsi nadaljnji, tudi tisti neilustrirani, prepletejo z izrisanimi podobami otroštva. Ob žalosti zaradi izgube velike dame slovenske ilustracije smo lahko vendarle začutili tudi, da nas, ob vseh raznolikih, samosvojih, liričnih in odštekanih vizualnih poetikah trenutne srednje in mlajše generacije ilustratorjev in ilustratork, za prihodnost podob, ki se bodo odtiskovale v oči otrok, ki danes odpirajo svoje prve knjige, res ni treba skrbeti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
