Skrbi za dediščino – morda bi bilo koristneje govoriti o zapuščini – ni moč zapovedati ali vsiliti. Kolektivni spomini se organizirajo in materializirajo le, če za to obstaja interes, zavzetost, želja. Noben zloščen evropski projekt, ne glede na višino sredstev in fensi dediščinski novorek, ne more zagotoviti, da bo dediščina (pre)živela. Brez notranje motivacije nosilcev, prebivalcev, naslednikov – varuhov, če želite – se po prenehanju financiranja vsaka dediščina spremeni v prah. Ali vsaj do nerazpoznavnosti zapraši. Pri tem prebivalci, nosilci, varuhi, ki ohranjajo spomin(e), seveda niso nujno primordialno zasajeni v lokalno okolje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
