Pred časom mi je prijatelj razlagal, da se je po babičini smrti preselil v njeno hišo. A živeti je moral v domovanju preminule ženske, saj starši niso želeli, da se njeno pohištvo ("saj je še v redu") pa tudi kup predmetov, ki so pravzaprav pripadali pokojnici – začenši s knjigami in revijami, ki so polnile police – zavrže, podari ali proda. Tako je nekaj let vztrajal v nekakšnem čudaškem sobivanju z mrtvo babico. Ni je bilo, a hkrati je bila povsod. Njene sledi so morale ostati čim bolj nedotaknjene, prostorov ni smel preurediti po svoje, lastne stvari je moral stisniti med obstoječe. Predvsem pa večji posegi, ki bi bili nujni za večjo praktičnost sodobnega načina bivanja, niso prišli v poštev. Razporeditev prostorov je morala ostati nespremenjena, bide v kopalnici prav tako, zanj nefunkcionalna kuhinja tudi, na rušenje katere izmed sten, da bi pridobil večje prostore, ni raje niti pomislil. Hiša naj bi bila hkrati muzealiziran ostanek preteklosti in sedanje domovanje niti ne več tako mladega moškega. Da si živa oseba bivališča ne more urediti po svoje, temveč se mora uklanjati nekakšni zamišljeni "volji" pokojnice, je na vse načine zgovorno. Po nekaj letih se je prijatelj, vedno bolj frustriran od nemogočih zahtev staršev – odselil. S preteklostjo, s stvarmi, starimi komodami, kuhinjsko posodo, spominki, z vsem, kar se je nabralo, so nazadnje opravile poplave. Ker je hiša stala na enem izmed poplavno bolj prizadetih območij, so jo naposled prodali. Rušilna moč vode je v tem primeru opravila tisto, česar ljudje niso zmogli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
