Datum 28. oktober 2023 06:00
Črevesje nori. V njem je veliko zraka. Plešejo in kot da se med tem plesom prepletajo. Silijo me, da pačim obraz in se rahlo zvijam v pasu. Moji koraki morajo biti enaki, ritem hoje natančen kot vojaški marš. Vedno redkeje si upam oditi na sprehod. Težave z želodcem me strašijo. Vsak trenutek pričakujem nenadni črevesni napad. Zato raje sedim in se zadržujem blizu stranišča. To je razlog, da sem si predpisal terapijo s pelinkovcem. Trpim zaradi neke notranje drhtavice. Nisem prepričan, ali je ta posledica želodčnih težav ali nekega čudnega občutka, da ne bom več dolgo živel. Včasih se mi zdi, da je to signal, ki mi ga pošilja moj želodec. Smrt se sprehaja med mimoidočimi na glavnem mestnem trgu, vstopa v kavarne, se mota po supermarketih, nikoli nič ne naroči, ne kupuje živil, samo preži in se prezirljivo smeji. Včasih, ko se dotaknem koga od mimoidočih, se mojih kosti oklene led. Potem grem naprej, prepričan, da sem se pravkar dotaknil smrti. Tedaj se obrnem in z obžalovanjem pogledam tega človeka, ki niti malo ne sluti, da je konec z njim. Nekateri moji znanci, ker prijateljev niti nimam, so mi rekli, da ta občutek prevzame vsakega človeka na pragu štiridesetih. Nikomur ne verjamem. In hkrati verjamem vsemu. Toda najbolj me mučijo nedoločene, nejasne, nedefinirane stvari. Občutki, slutnje, to me straši bolj od vsega jasno izrečenega ali kakšnega konkretnega dogodka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
