Kolumna Svetlane Slapšak: Nekaj o človekoljubju

Novi vladarji se niti ne trudijo več nikogar slepiti z omenjanjem demokracije. Dokler je bila še uporabna v jeziku politike, so volivci slepili same sebe. Zdaj ni več razloga, da bi se tako obnašali, iz česar paradoksalno izhajata največja prednost in obljuba trajanja vseh uporov: zavedanje neenakosti. Z zavedanjem neenakosti ni več poti nazaj, ni ambivalentnosti in manipulacije demokracije, ostaja kruto ločevanje tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, in obstaja le en možen izid - nova porazdelitev. Uzurpatorji bodo padli, nastale bodo nove, nezadovoljujoče vlade, ki bodo hitro padale, dokler se svetovni red ne bo prilagodil novim pravilom in novi neizogibnosti enakosti. Ker pozabljanje enakosti je zelo dolg proces, za katerim morajo stati stoletja stare, močne institucije in generacije zatrtih ljudi. Nova zahteva po enakosti ustvarja kolektivno potrebo, ki je ni mogoče zadušiti z nobeno improvizirano politiko in kratkotrajno vladavino neumnosti. Zavest o enakosti je dobrina, ki je še ni uničila tridesetletna prevara, imenovana tranzicija, niti neokolonializem, niti Cerkev na političnih steroidih.