Kolumna Svetlane Slapšak: Želje za praznik embalaže

Veliko ljudi bi si želelo, da za praznik nekako pobegnejo iz sveta, v katerem božič rešujejo kužki, rakuni in starci - osamljeni, vendar v prekrasnih hišah z vrtom. Redki si lahko privoščijo oddaljene otoke, ki jih za naslednji božič morda ne bo več v ponudbi, njihovi prebivalci pa bodo "v ponudbi" kot migranti. Ostalim preostane, da se prepustijo pozabi, alkoholu, potrošniški histeriji ali cinizmu (v poljubnem vrstnem redu ali kar pomešano). Izključiti se iz tega sveta brez škode zase je skoraj nemogoče: zato je morda najbolje posvetiti se tistemu, kar svet ponuja brezplačno – opazovanju, kritičnemu opazovanju. In kritično opazovanje, to smo se lahko prepričali v letih epidemije, upora in prijateljstva, prinaša velika, neslutena, dolgotrajna zadovoljstva. V tem času smo se naučili tudi, da kritično opazovanje najprej zahteva neke intimne, domače akcije, ki so – upamo – medtem postale vsakdanja praksa, kot so miniekološka zavest (doma in v okolici), skrb za ljudi in živali in razumna uporaba/reciklaža vsega, kar prihaja kot poplava smeti obenem s prazničnim veseljem. Za nekatere želje lahko poskrbimo sami, nekatere lahko zahtevamo od države in njenih predstavnikov in uradnikov; za nekatere želje vnaprej vemo, da se bodo stopile hitreje kot sneg, nekatere želje pa nam bodo, če nismo dovolj kritični, eksplodirale naravnost v obraz kot petarde ...