(NOGOMET) NK Maribor nekoč: Igrali in družili so se, včasih tudi ponoči

Četrtega decembra je 80 let dopolnil eden najboljših nogometašev v zgodovini nogometnega kluba Maribor Tomislav Prosen. Nogometaš, ki je 26. maja leta 1961 podpisal pogodbo z NK Maribor, je prvič oblekel vijoličasti dres 10. junija 1961 na mladinskem turnirju na tedanjem stadionu Železničarja ob Tržaški cesti proti ekipi Beograda.Statistiki ne verjamePo uradni statistiki NK Maribor je Prosen prvo tekmo za člansko ekipo vijoličastih odigral 19. avgusta leta 1962 v drugi jugoslovanski zvezni ligi, zahod, v Banjaluki (Borac - Maribor 2:2), zadnjo 10. junija leta 1979 v drugi zvezni ligi proti Kikindi in ob porazu 1:2 je dal gol. V statistiki je tudi navedeno, da naj bi Prosen za klub odigral 391 tekem, nekje smo zasledili, da jih je bilo le 377 in da je dal 74 golov. "Ne vem, kaj je s to statistiko, jaz ji ne verjamem. Po mojem spominu sem za NK Maribor odigral blizu 500 tekem, tudi več golov sem dosegel, kje so se številke izgubile, ne vem," mi je večkrat omenil, tudi v nedavnem pogovoru, ko je svoje besede podkrepil z dvema časopisnima izrezkoma; v prvem (Večer, 2. december 1966) je naslov 200 tekem Prosena, Arnejčiča in Grubišića, v drugem (Sportske novosti, 12. junij 1972) pa je fotografija, na kateri mu vodstvo mariborskega kluba pred zadnjo tekmo Maribora v prvi zvezni ligi (Maribor - Olimpija leta 1972) izroča priložnostno darilo za 400. tekmo v vijoličasti majici. "Dokazom je težko oporekati," doda Prosen, po statistiki vijoličastih drugi igralec kluba po številu nastopov in enajsti po številu golov.Žogo brcal do onemoglostiTomislav Prosen, za nekdanje soigralce in prijatelje Tomo in tudi Prole, je imel težko otroštvo. Rodil se je v Sisku, s starši in s še tremi starejšimi brati in dvema sestrama je živel v Petrinjski ulici. "Moja otroška leta so bila leta pomanjkanja, mama je bila samohranilka, za nas je skrbela po najboljših močeh, očeta, ki je preživel križev pot in se s trebuhom za kruhom selil, smo videli le poredko, leta 1953 se je obesil, mama je umrla leta 1958. Po osnovni šoli sem končal triletni uk za ključavničarja. Že takrat me je privlačila žoga, s pozneje odličnim nogometašem mariborskega Branika do razpada kluba zaradi afere 'driska' leta 1960 in nato zagrebškega Dinama Stjepanom Lamzo, ki je bil moj sosed in s katerim sva tudi ministrirala v bližnji fari, sva po ulici in bližnjih travnikih brcala žogo do onemoglosti," razloži.Trikrat pobegnil iz MariboraLeto 1961 je bilo za Prosena prelomno v njegovem življenju in na nogometni poti. "Nekega dne se je v Petrinjski zaustavila limuzina mariborskega zdravnika in člana uprave NK Maribor dr. Edvarda Glaserja, ki naj bi na priporočilo Djura Zečića, nekdanjega nogometaša Segeste, nato Branika in novoustanovljenega Maribora, želel mene, ki sem takrat igral za mladinsko ekipo Segeste, in mojega soigralca Marka Krausa odpeljati v Maribor na preizkušnjo k vijoličastim," se spominja Prosen. Po nekaj treningih in tekmah za mladinsko ekipo sta mladeniča nekega dne poniknila. "Dajalo naju je domotožje, z vlakom sva se vrnila v Sisak, toda po nekaj dnevih se je v Petrinjski pojavil predstavnik NK Maribor Pavle Fišinger ..., in spet, tokrat brez Krausa, sem se znašel v Mariboru, po krajšem času pa sem še enkrat 'pobegnil' v rojstno mesto. A ne za dolgo, tretjič sem sam odpotoval v Maribor, začel redno trenirati in igrati tekme za mladinsko ekipo, kjer sem spoznal nove soigralce in prijatelje - Boga Toplaka, Vilija Planka, Herberta Klančnika, Ota Mundo, Rudija Bračiča ..., 15. maja 1962 sem podpisal triletno pogodbo za tedanjih 8000 dinarjev mesečne štipendije, poleti pa prvič uradno zaigral za člansko moštvo. Vmes sem spoznal prikupno in čedno Ivono, s katero sva se pozneje poročila in v zakonu sta se nama rodili hčeri Manja in Rina. Imam tudi vnukico Petro in vnuka Daria in Roka."Zaupali so mu kapetanski trakNogometaši Maribora so pod vodstvom trenerja Vladimirja Šimunića uvrstitev v drugo jugoslovansko zvezno ligo, zahod, naskakovali šest let, ko jim je končno uspelo. Prosen se dobro spominja obdobja, v katerem so pod vodstvom Šimunića igrali kakovosten nogomet, predvsem pa so tekmece prekašali z izjemno telesno pripravljenostjo, saj so bili Šimunićevi treningi garaški. "Konkurenca v drugi ligi, zahod, je bila v tistem obdobju zelo zahtevna, v njej so med drugim igrali Zagreb, Reka, Osijek, Sloboda Tuzla, Čelik Zenica, Borac Banjaluka ... Leta 1964 sem bil presenečen, da so me postavili za kapetana moštva, in tudi začuden, da sem dobil prednost pred tedanjimi asi, Mariborčani - Milanom Arnejčičem, Herbertom Vabičem, Antonom Čehom ...," pojasni Prole, nato pa se ozre na sezono, v kateri je vijoličastim uspel podvig."Maribor je do sezone 1966/1967 vsako leto krojil vrh drugoligaške lestvice, v sezoni 1966/1967 pa smo s kar 23 zmagami, desetimi neodločenimi rezultati in porazom proti Varteksu v Varaždinu s 56 točkami premočno osvojili naslov prvaka in se uvrstili v elitno ligo. V zadnji tekmi, v nedeljo, 2. julija 1967, ko smo že bili prvaki, smo v Ljudskem vrtu s 3:1 premagali zagrebško Trešnjevko," ponosno pove Prole in iz rokava strese enajsterico na tej tekmi: Damir Grloci, Vojislav Simeunović, Vlado Bolfek, Joško Sizgoreo, Kajo Grubišić, Herbert Klančnik, Vitomir Marković, Mladen Kranjc, Tomislav Prosen, Milan Arnejčič, Boris Binkovski. "Spomnim se še ene zanimive zgodbe iz zadnje drugoligaške sezone. Pred tekmo v Šibeniku smo ob prihodu na stadion slišali posmehljive besede domačih navijačev: 'Evo, stigli skijaši.' Zabili smo jim tri gole in jih utišali," doda.Miljan Miljanić ga je vabil v Crveno zvezdoZa nogometaše Maribora je bilo igranje v prvi jugoslovanski ligi velik izziv. Tudi za Tomislava Prosena, ki je zaigral na prvi prvoligaški tekmi vijoličastih 20. avgusta v Skopju proti Vardarju (1:1), v ekipi pa je bil tudi na zadnji tekmi 11. junija 1972 v Ljudskem vrtu proti Olimpiji (3:6). Maribor je v petih sezonah v prvi ligi odigral 166 tekem, dosegel 40 zmag, 57 neodločenih izidov in 69 porazov, dosegel 166 golov, dobil pa 270. "Čeprav za Maribor nisem igral v vseh petih prvoligaških sezonah - vmes sem bil pri nizozemskem Nijmegenu -, so spomini zelo prijetni. Na nekaterih tekmah smo se enakovredno kosali s klubi tako imenovane četverice velikih - Dinamom, Hajdukom, Partizanom in Crveno zvezdo, ki so se, že ko sem igral v drugi ligi, zanimali zame. Najbolj uporen je bil Dinamo, predstavniki zagrebškega kluba so me večkrat obiskali v Mariboru, a mi je Maribor že takrat močno prirasel k srcu, poleg tega pa sem razmišljal tudi o družini, tako da sem opustil misel na selitev," razloži Tomo, ki pa je vendarle oblekel rdeče-beli dres."Tedanji trener Crvene zvezde in selektor reprezentance Miljan Miljanić me je leta 1968 povabil, da kot gost zaigram za klub na tekmi za evropski pokal na Slovaškem, pa tudi sicer si me je želel imeti v klubu. Obljubljal mi je stalno mesto v ekipi in najmanj 50 tekem za reprezentanco - na seznamu 22 kandidatov sem bil dvakrat -, vendar sem povabila vselej odklonil, saj sem se v mestu ob Dravi že dobro znašel, širil se je krog mojih prijateljev, bil sem kapetan moštva, zato sem čutil dodatno odgovornost do kluba in mesta. Maribor je postajal moj prvi dom," ponosno pove Tomo, ki je dvakrat igral tudi za reprezentanco Slovenije. Leta 1971 se ni mogel upreti mamljivi ponudbi iz Nizozemske. "Poleti sem podpisal pogodbo s prvoligašem z Nijmegenom in za prestop dobil 20.000 dolarjev, Maribor naj bi jih od moje prodaje dobil 15.000. Pozneje sem od vodilnih mož nizozemskega kluba izvedel, da jih je moj prestop stal 65.000 dolarjev. Nikoli nisem izvedel, kdo je v žep pobasal razliko v višini 30.000 dolarjev in še danes ne vem. Nijmegen me je marca leta 1972 za šest mesecev posodil Mariboru, zanj pa sem igral do konca prvenstva. Želel sem zapustiti klub, a je ta zahteval odškodnino, iz svojega žepa sem plačal 10.000 tedanjih nemških mark, 15.000 pa jih je prispevalo neko podjetje iz Maribora in novembra 1973 sem spet zaigral za vijoličaste," se spominja Prosen.Nesrečne kvalifikacijeProsen je za Maribor igral tudi v sezoni 1972/1973, ko so vijoličasti v drugi jugoslovanski ligi za Zagrebom osvojili drugo mesto in zaigrali v kvalifikacijah za prvo ligo. Potem ko so v dveh tekmah izločili črnogorsko Budučnost, so se v dveh odločilnih tekmah spopadli z zrenjaninskim Proleterjem. Na prvi tekmi, 8. julija 1973, so v Ljudskem vrtu tekmeca premagali 3:1 in naredili velik korak k vrnitvi v prvo ligo, toda teden dni pozneje so v Zrenjaninu izgubili z 0:3. "Bili smo hudo oškodovani, Josip Ražić je dosegel gol, a ga je sodnik Josip Drago Horvat na posredovanje stranskega sodnika Spasoja Medića razveljavil - poznejši posnetek je pokazal, da je žoga po strelu Josipa Ražića prešla golovo črto. Kot kapetan sem protestiral pri obeh sodnikih, a zaman. Po porazu smo od razočaranja popadali po zelenici, jokali, preklinjali, v slačilnici je bilo mučno, po tekmi pa smo odpotovali v Beograd, kjer smo prespali. V hotelu Palace od razočaranja nisem večerjal, postavil sem se pred šank in žalost utapljal s špricarji, ki jim ni bilo videti konca. Pil sem in vmes jokal, kajti poraz v Zrenjaninu je bil in je še velika rana v mojem življenju. Noč sva z Borisom Binkovskim utopila v gostilnicah v Dorćolu. Po vrnitvi v Maribor smo bili nekateri nogometaši deležni sramotnih obtoževanj, češ da je bila tekma prodana. Kdo neki bi prodal tekmo, nisem mogel verjeti in še sedaj ne verjamem, da je kdo od nas igral namenoma slabo, ne nazadnje smo vsi živeli od nogometa," se nesrečnih kvalifikacij spominja Tomo.Najboljša desetka ligeZa legendarno desetko iz Ljudskega vrta so bila leta, ki jih je preživel v vijoličasti majici, nepozabna. "Ne bi jih zamenjal za nobena druga leta. Sploh ne prve prvoligaške sezone. Prikazovali smo odlične igre, nogometaši smo bili prava klapa, ki se je družila in igrala podnevi, včasih tudi ponoči, najraje v Račjem dvoru, motelu v Bresternici, kolodvorski restavraciji, na Pohorju in še kje."Zagrebške Sportske novosti so vsako leto izbirale najboljše nogometaše prve lige. "V prvi sezoni sem bil po izboru tega športnega dnevnika izbran za najboljšega levega veznega igralca lige (nosil sem številko 10), poleg tega pa ob Miroslavu Pavloviću in Ivici Osimu v najboljšo zvezno vrsto," ponosno pove Prole, ki je januarja 1975 prestopil k ljubljanski Olimpiji. "Vodstvo NK Maribor je menilo, da sem pri 32 letih prestar za vrhunski nogomet, bil sem zelo razočaran, dobil sem proste roke, zame se je zanimala Olimpija in 15. januarja sem podpisal polletno pogodbo z zmajčki, ki so takrat igrali v prvi jugoslovanski ligi. Vezna vrsta, v kateri sta ob meni igrala še Vili Ameršek in Vitomir Dimitrijević, je bila ena najboljših v ligi. Za Olimpijo sem igral do konca leta 1976, ko sem se vrnil v Maribor, marca spet oblekel vijoličasti dres in junija 1979 odigral zanj zadnjo tekmo, nato pa sem nogometno pot nadaljeval v avstrijskem nižjeligašu St. Veitu in jo sklenil pri 44 letih."Sprošča se z igranjem tenisa in muharjenjemPo igralski upokojitvi je bil Prosen dolga leta tesno povezan z NK Maribor, neko obdobje tudi kot trener moštva, pa pomočnik trenerja, direktor kluba, koordinator dela ... "Sedaj sem le še veliki navijač Maribora, obiskujem tekme v Ljudskem vrtu, včasih uživam, včasih grem domov jezen in razočaran. Nekateri igralci se ne zavedajo, kakšno odgovornost so sprejeli s tem, ko so oblekli vijoličasti dres, zame je bil nekaj svetega. Ko smo izgubili tekmo, me je bilo sram, iz stanovanja nisem šel dan ali dva. NK Maribor je za mene slovenski Real Madrid, sedanji igralci se ne zavedajo, kakšno zgodovino ima klub," razloži Prosen in poudari, da mu je nogomet izpolnil sanje. "V letih, ko sem ga igral, in tudi pozneje, sem spoznal, kaj je slava in tudi, kako minljiva je."Tomislav Prosen ve, da bi bila s prestopom v enega od štirih največjih jugoslovanskih klubov njegova nogometna in življenjska pot drugačna, kot je bila. A je ljubezen do vijoličaste barve in do Maribora bila močnejša od vseh izzivov, ne nazadnje si je v Mariboru tudi ustvaril družino. "Kakorkoli obrnem, sem zadovoljen. V Mariboru sem spoznal tudi veliko ljudi in se z mnogimi tudi spoprijateljil. Prijatelje imam tudi v Mozirju in na Ljubnem, kamor že 40 let hodim muharit v Savinjo, rekreativno igram tenis, tudi na vrtu kaj postorim, pazim na prehrano ... Lokal Kafe 10 na Betnavski cesti, v katerega sem vložil veliko sredstev in je bil dolga leta dodatni vir dohodka, saj je moja pokojnina skromna, sem dal hčerama. Redno pa obiskujem tekme Maribora v Ljudskem vrtu in slovenske reprezentance v Ljubljani, zdravje mi je kolikor toliko naklonjeno, s klubom iz Ljudskega vrta pa ohranjam dobre odnose. Hvala vodstvu, da se je ob moji 80-letnici spomnilo name, povabljen sem bil v LV, kjer so mi izročili spominski dres. Ob okrogli življenjski obletnici sem po mailu in mobilniku dobil na stotine čestitk, hvala vsem za pozornost," je pogovor sklenil Tomislav Prosen. Tedanji trener Crvene zvezde in selektor reprezentance Miljan Miljanić mi je obljubljal stalno mesto v ekipi in najmanj 50 tekem za reprezentanco, vendar sem povabila vselej odklonil. Čutil sem dodatno odgovornost do kluba in mesta

(NOGOMET) NK Maribor nekoč: Igrali in družili so se, včasih tudi ponoči

Zmago Gomzi

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano