V primerjavi z Garvasovo prvoosebno pripovedjo dečka Gorazda, hlepečega po ljubezni, spominja slovita Moja genialna prijateljica Ferrantejeve na romantično italijansko kancono, medtem ko je Feuer frei žgoč udarec v pleksus. Na koncu ostaneš brez sape, čeprav te že sama naslovnica in naslov, sposojen iz nemške fraze, ki pomeni odprt ogenj oziroma prosto streljaj, opozarjata, da brez bolečine, povezane z nasiljem, ne bo šlo.
Gorazd, čigar pripoved spremljamo od najnežnejših otroških do študentskih let, odrašča ob materi, ki je boljkone slepa za njegove stiske, in vzkipljivem očetu alkoholiku, ki je s sumljivimi poslovnimi odločitvami zabredel v dolgove in nakopal družini za vrat izterjevalce. Tudi šola debelušnemu, nerodnemu dečku ne prinese utehe, nasprotno, hitro postane žrtev zasmehovanja in medvrstniškega nasilja. Izgubljen in nesamozavesten ne zna niti z dekleti. Sprostitev nakopičenih frustracij išče v računalniških igrah, hrani, masturbaciji, prebiranju vojaških knjig in revij, kasneje še v alkoholu, družbi skinhedov in nacistični ideologiji. Ob nizanju udarcev, ki jih mora, odrinjenec na rob, prenašati, pa se v njem razraščajo tudi vedno nasilnejše fantazije, kako bi si dal duška in poračunal za nazaj in za naprej. Konec je krvav, pokol, ki ga Gorazd – ni povsem jasno, ali dejansko ali le v svoji glavi – s presenetljivo lahkoto organizira in izpelje, pa bralca udari toliko močneje, ker se zave, da je z nesrečnežem (ki se spremeni v množičnega morilca) pravzaprav ves čas sočustvoval in držal pesti zanj.
Feur frei, pripoved zlomljenega fanta, kakršnih je okrog nas najbrž več, kot smo si pripravljeni priznati, je kratki roman kratkih poglavij s kratkimi stavki, ki pa pustijo v bralcu dolgotrajno sled.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
