Osem zgodb, ki jih je Ivan Antić, obetajoče ime novejše srbske proze, zbral v zbirko s podvojenim naslovom Membrane, nikakor ni lahko branje za površnega bralca. Nasprotno, vsaka od zgodb zahteva bralčevo potrpežljivost in pozornost, a naj vas to ne odvrne od branja, saj bo vaš trud, navsezadnje tudi spričo dobrega prevoda v slovenščino, bogato poplačan. Razen če prisegate na antiintelektualizem, a potem tovrstno branje najbrž niti ne najde poti do vas. Za vse druge pa najprej primerjava, ki o kakovosti Antićevega pisanja veliko pove: nekatere kritike spominja na letošnjega Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja ali celo na edinega jugoslovanskega literarnega nobelovca Iva Andrića, primerjajo ga tudi z uglednim Davidom Albaharijem. Že samo dodelan, bogat jezik in izostrena pozornost, s katero pisec, na videz objektivni pripovedovalec zgodb, motri svet okrog sebe, to primerjavo utemeljujeta. Pri tem ni odveč dodati, da se pri branju nenadoma zavemo, da gre tudi za naš svet, čeprav je Antić pisec urbane, meščanske Srbije.
Ivan Antić, letnik 1981, rojen v Jagodini (Svetozarevu), z diplomo iz književnosti na beograjski filološki fakulteti, velja za enega najpomembnejših srbskih mlajših prozaistov. Je avtor dveh knjig kratkih zgodb, Tonus (2009) in Membrane, membrane (2016). Njegove zgodbe so prevedene v več jezikov. Od leta 2012 živi v Ljubljani.
