V teh dneh, ko so potovanja le pobožna želja ali vedno bolj oddaljen spomin, najbrž marsikdo za tolažbo rad seže po katerem od primerkov potopisne literature. Čeprav naj bi vanjo sodila tudi Slepa karta mlajšega hrvaškega avtorja Marka Pogačarja, je treba reči, da nikakor ne gre za klasičen potopis, marveč za čisto posebno literarno (avto)biografsko mešanico eseja, dnevnika, spominov, avtofikcije in še česa.
