To ni roman o zabavi, prej o trpljenju in smrti. In o ljubezni tudi.
“Sem se bom vrnil jokat,” pravi glavni junak Leonid, pripovedovalec svoje družinske in posredno tudi družbene zgodbe, saj skozi rahlo kopreno cinizma dovolj jasno govori tudi o sodobni romunski družbi po letu 1989, torej po padcu komunističnega diktatorja Ceausesca. Opisuje jo brez olepševanja, skozi spomine in pogovore z mrtvimi, pa tudi skozi sanje in magično realistične, nekoliko marquezovske fantazije. Podoba, ki jo izriše, je vzhodnoevropskemu bralcu iz katerekoli od držav, ki so preživele prehod iz komunizma oziroma socializma v kapitalizem, najbrž prav domača, pa naj gre za preprosto spoznanje, da te na cilj lahko pripelje le podkupnina, ali za nekoliko bolj zapletene opise tranzicije, v kateri s svojo brezobzirno hojo po robu (ne)legalnosti najbolj uspevajo nekdanji zagreti komunisti.
Vendar je težišče zgodbe na junakovi intimni drami, pravzaprav dramah. Leonid Damian je novinar z inženirsko diplomo, ki piše za ne preveč znano oglaševalsko revijo. Z ženo, s katero sta se povsem odtujila, in hčerko šolarko živi v Bukarešti, kamor je prišel iz rodnega Galatija na romunskem vzhodu. Oče je bil gradbenik, tipični predstavnik svoje generacije delavcev, mojstrov, inženirjev, zidarjev, železobetonarjev, ki so gradili blokovske četrti po Romuniji, pili in tepli žene. Tepli bi jih še bolj, če se ne bi bali edinega Boga, komunistične partije, ki je igrala vse vloge od psihoterapevta do sodnika. Včasih so za tepež Leonidove matere zadoščale že njene ruske korenine, čeprav z otrokoma nikoli ni govorila rusko - dokler ni sin zrasel in na očetu sprostil svojega besa zavrtega mladostnika. A zdaj je oče že dolgo mrtev, pobral ga je rak. Za njim je rak vzel še mamo, ki je, drugače kot oče, znala s sinom vzpostaviti ljubeč odnos, nazadnje, pri komaj štiriinštiridesetih, po hudem nekajletnem trpljenju, pa še sestro Olgo. Tako se Leonid, soočen s še eno družinsko smrtjo, z vlakom odpravi domov v Galati, na zadnje slovo od ljubljene sestre. Hkrati se prebija tudi skozi goščavo spominov na starše, otroštvo in odraščanje, na očetovo in materino smrt, na sestrino zdravljenje, med katerim je bilo treba za vsak izvid stisniti komu od zdravnikov ali drugega medicinskega osebja v žep šop bankovcev ... Realistično pripoved o romunskem vsakdanu prekinjajo fantazijsko obarvani vložki o stranpoteh romunske tranzicije, na katerih je glavni junak Leonidov mladostni prijatelj Iulian Bolozan, ki se je iz zapriseženega komunista spretno prelevil v uspešnega kapitalističnega lumpa, tajkuna, ki v družbi, zaslepljeni s praznim potrošniškim bliščem, bogati na račun sumljivih poslov. Prav ti pasusi pa so tudi krivi, da lahko zapišem: Velika zabava te lahko spravi v jok, obenem pa tudi v smeh.
