Evropske vrednote, in o tem se lahko strinjamo, so danes pred veliko preizkušnjo. Ampak ne bom se osredotočil na geopolitične razmere v svetu, ki nas tarejo in ob katerih se upravičeno sprašujemo, kam so šle vse naše vrednote in človečnost. Ne razumite napak, nujno je, da jih poznamo in jih ozavestimo, a naša pozornost bi morala biti nekje drugje. Pri izvoru družbe, ki omogoča posameznikom, da zrastejo v osebnosti z izdelanim sistemom vrednot.
Kot teolog se bom v svojem pisanju naslanjal na svoj najboljši pripomoček – Sveto pismo. Natančneje na Prvo Mojzesovo knjigo in poročilo o stvarjenju sveta, ki je po mojem mnenju najboljša psihosociološka analiza človeka in njegovega delovanja v družbi, kar smo jih domislili. Je umetnostno besedilo, ki se ne ukvarja z znanstvenim razlaganjem nastanka sveta, ampak "s tistim, kar se morda ni nikoli zgodilo, a vedno obstaja".
Vsi poznamo pregovor o zrnju in kruhu, kamnih in palačah. Vse premalo pa se zavedamo, kaj to pomeni v praksi. Vsaka stvar se začne od spodaj, pri osnovah, in tako je tudi z družbo. Odnosi med državami ne morejo biti dobri, če nimamo razdelanih in kvalitetnih odnosov med sosedi, na cestah, v službi, šolah in, najpomembneje – v družini. Ta je, kot nam povedo pri prvi uri sociologije, osnovna celica družbe. Kaj pa se zgodi, če te celice postanejo rakaste?
Pomembno vlogo pripisujem dejavniku, ki ga predstavljata internet in v zadnjem času umetna inteligenca. Ob vsem dobrem, kar sta nedvomno prinesla s seboj, se premalo govori tudi o slabostih, predvsem na področju razvoja otrok in mladih, kot tudi o negativnih vplivih na odrasle. Radi sicer govorimo o pravici posameznika do svobode in lastnega mnenja, ne dajemo pa mu sposobnosti, da bi se odločil; ne za dobro ali slabo, prav ali narobe, tako ali drugače, pač pa kvalitetno. Kritična misel in racionalna presoja prideta na parket zgolj in samo ob predpostavki splošne razgledanosti. Problem je, da imamo vse na dosegu roke in nam telefon, ki je vedno v našem žepu, omogoča, da ne potrebujemo več pomnjenja podatkov. Če lahko takoj preiščem svetovni splet in najdem kak podatek, mi je kratena pravica in dolžnost, ki jo kot človek imam, da "rastem v svoji majhnosti" in razvijam svoje umske sposobnosti.
Današnji šolski sistem je problematičen, ker ne odgovarja na potrebe mladine. Dve uri filozofije na teden v četrtem letniku gimnazije sta vsekakor premalo za razvoj kritičnega mišljenja. Spodbudimo nevronske povezave, ki se v otroškem obdobju spletajo v možganih. Vrnimo deklamiranje pesmi in proze, ples in gib z občutkom za ritem, fizkulturo v šole. Z namenom uporabljam izraz fizkultura namesto športa. Deliti smo se začeli na dve skupini. Ostro na eno disciplino usmerjene vrhunske športnike in ljudi, ki se ne odločijo za to in opustijo šport kot tak. Gibanje jemljemo kot nekaj, kar ni del našega življenja, ampak zgolj še en konjiček, za katerega smo si v svojem urniku naredili prostor. V fitnes se zapeljemo z avtom, zato da bomo čim prej lahko sedli nazaj za mizo ali se ulegli na kavč. Nimamo ponotranjene potrebe po celostnem gibanju. Potrebujemo spremembo in zgled za vse to že imamo.
Kako smo se Slovenci prebili iz nerazgledanosti, kako smo sploh postali narod? Buditelji so organizirali čitalnice. Organizirali so tudi tabore, ki so nas povezali in nam omogočili soočenje idej in različnih stališč. Debate so se razvile, ne preko komentarjev na Instagramu in Facebooku proti lažnim profilom, ampak neposredno s pogledom na sogovornika, in to moramo vrniti v naš čas. Kje je mestna populacija razvila svoje telo? Pri Sokolih. V telovadnicah, kjer so vzgajali vrhunske športnike, vsi, ki niso ustrezali temu standardu, pa niso bili odrezani. Bil je prostor, kjer so lahko telovadili tudi preprosti ljudje, ki so bili tam samo zaradi sebe, a so vseeno bili tam kot skupnost. To je glavna razlika v primerjavi z današnjim časom. Ljudje, ki gredo v fitnes, vsak na svojem telefonu s svojimi slušalkami v ušesih poslušajo svojo glasbo in delajo svoje vaje na svoji napravi. Ne gre samo za osamljen primer fitnesa; enak vzorec je opazen v vseh sferah našega vsakdanjega življenja.
Kako smo se Slovenci prebili iz nerazgledanosti, kako smo sploh postali narod? Buditelji so organizirali čitalnice. Organizirali so tudi tabore, ki so nas povezali in nam omogočili soočenje idej in različnih stališč
Vse to delamo pod pretvezo hitrejšega procesiranja podatkov in boljšega delovanja družbe. Zanimivo, J. R. R. Tolkien, eden večjih mislecev prejšnjega stoletja, ni maral avtomobilov. Zdelo se mu je, da ga nekam pripeljejo prehitro in da nismo ustvarjeni za to. To vprašanje je na mestu tudi danes, ko smo hitenje avtomobilov njegovega časa potencirali s tako visoko neznanko, da niti sami ne dohajamo sveta. Dejstvo pa je, da za to hitenje nismo bili ustvarjeni. Naši možgani se od časa prazgodovine niso bistveno razširili ali napredovali, vsaj ne s fiziološkega vidika, ki bi nam omogočal razmišljati bolje, hitreje ali več. In ker ne zmoremo več slediti vsem dražljajem, ki so jih prek čutil deležni možgani, imamo vedno več načinov pobega.
Naj se tu navežem na v uvodu omenjeno Prvo Mojzesovo knjigo. Bog nas je po svetopisemski pripovedi ustvaril kot Adama, kar v hebrejščini ne predstavlja lastnega imena, pač pa je samostalnik, prevajan kot "zemljak". To ne pomeni, da smo ustvarjeni iz zemlje in blata kot v nekaterih drugih starodavnih mitih, pač pa želi izraz poudariti, da smo ustvarjeni kot bitja zemlje. Kot kmetje in lovci, če želite. In pri teh se nič ne zgodi hitro. Vse, kar bomo sejali, bomo želi šele drugo leto; mladič krave, koze, ovce bo zrasel šele čez nekaj let; drevo, ki ga posadim jaz, bo dalo les šele mojim otrokom.
Ne delam si utvar, da lahko težavo hitenja rešimo kot celotna družba naenkrat. Spet smo postavljeni na osnovne ravni lokalnega okolja. Mi moramo biti tisti, ki širimo to spoznanje med svojimi bližnjimi. Najprej ga moramo sami ponotranjiti, šele nato bomo lahko sami kaj zares storili in z zgledom opogumili tudi druge.
Drug poudarek, ki je tudi jasno nakazan v Prvi Mojzesovi knjigi, so družina in vloge različnih spolov v njej. Takoj se seveda znajdemo v nevarnosti, da razprave o temi zavržemo kot bodisi "zaplankane" ali heretično progresivne. Zato vas vabim, da se problema lotimo z odprtim duhom.
Najprej bi izpostavil, da ljudje delujemo po vnaprejšnjem ustroju in da je ta ustroj drugačen za ženske kot za moške in obratno. Danes znamo povedati, da temu botrujejo hormoni, včasih so vse označili za naravo. Smo pa začeli z različnimi valovi feminizma in predrugačenjem družbenih vlog pozabljati na posledice hormonov in zabrisali meje med obema spoloma. Združili smo dva pojma, enakopravnost in enakost, ter ju kot nalepko prelepili čez vse.
Posledica je, da smo izgubili videnje tega, kaj pomeni biti moški in kaj pomeni biti ženska. Ne dovolimo si in niti ne znamo več prepoznavati atributov, ki jih prinaša vsak spol. Enakost smo postavili za ideal enakopravnosti. Dekletom govorimo, da morajo biti enaka kot fantje – močna, trdna, precizna in ambiciozna, fante pa vzgajamo v duhu deklištva in vanje tiščimo nežnost, poslušnost, sočutje, simpatijo … Seveda so te lastnosti pomembne pri obeh spolih, vsekakor, a v različni meri. Ko na te mere čisto pozabimo, se v nas rodi odpor in pride do divje ideološke vojne ranjenih ljudi s potlačenimi instinkti, proti katerim smo jih prisilili iti.
Skratka, pustiti moramo dekletom, da postanejo žene, da si drznejo biti ženstvena, čustvena, skrbna, in ustvariti okolja, kjer se kot taka lahko izrazijo in kjer bodo, če se navežem na začetni del o splošni razgledanosti, lahko širila tudi svoje znanje o svetu in sebi. Šola žal ni (več) ta prostor.
Enako velja za fante. Puščena nam mora biti možnost, da izrazimo svojo ambicioznost, tekmovalnost, potrebo po fizični aktivnosti in izzivanju nevarnosti, ki je včasih celo neodgovorna. Razviti je treba okolja, kjer bomo dobili to, kar potrebujemo. In to, kar potrebujemo, je tisti padec z drevesa, je tisti karambol s kolesom, je tisto odrgnjeno koleno, razbit nos, okrušen zob … Vse navedeno smo fantom malodane prepovedali, saj se jim lahko kaj zgodi. Tudi kasneje potrebujemo prostor, kjer lahko skupaj z drugimi fanti odkrijemo tudi čustvene plati moškosti, ker tega z ženskami in dekleti žal ne moremo. Potrebujemo pozitivne zglede moškosti. Šele tako bomo dobili dobre očete, ki bodo lahko vzgojili dobre sinove.
Kje pridemo do vsega tega? Prvo okolje je že tako opevana družina. Dober zgled očetovstva in materinstva, kjer oče in mati najprej zgradita trden odnos med seboj, ki je osnovni pogoj za delovanje družine, in kjer si pustita vzgajati otroke tako, kot se jima zdi prav, v smislu, da oče prevzame večjo vlogo pri vzgoji sinov in mama pri vzgoji hčera. Kar je spet način in modrost starih ljudi, ki smo jo vrgli proč. Sploh matere imajo tu težave, ker veliko bolj občutijo sočutje in slo po pomoči ali preprečitvi potencialne nevarnosti.
Če sklenem, tukaj ne morem predstaviti vseh idej zamisli za reševanje nastale krize, vabim pa vas, da vsak premisli o tem in se loti reševanja problemov v svoji ožji okolici.
