Že odkar vem zase, imam neznansko rada barve. Zato vsako leto znova občudujem jesen, ki tudi tokrat kaže, kakšna neverjetna umetnica je. Četudi se letošnje poletje poslavlja v času, namenjenem njej, to jeseni ne moti. Letos je s soncem obsijana še lepša, še bolj občudovanja vredna. Kako čudovito je obarvala drevesa, še posebej tista, ki so v družbi sočno zelene trave. Poglejte, res obrnite pogled k tlom, kjer je pisano listje premagalo sivino pločnikov. In še nosu privoščite jesenski užitek. Letošnja jesen bolj diši kot marsikatera pred njo. Še nagajivi sončni žarek in boste dobre volje. Privoščite si je polno mero. Sama to počnem prav vsak dan. Jesenske barve vsrkavam vase in tam nekje notri, blizu srca, jih shranjujem za čas, ko jih več ne bo, ko bomo čakali na belino snega.
A da ne bo kdo rekel, da naj vendar že neham pesniti, bom takoj pojasnila, zakaj sem si tokrat privoščila tako vesel, topel in predvsem v barve odet uvod. Moram si namreč dati duška in si spet olajšati dušo, kajti nočem s seboj prenašati in okoli stresati jeze. Zaradi barv! Tistih, ki jih popači in iznakazi človek. Saj ste se že kdaj ozrli naokoli in tudi sami opazili, kako nadarjeni so nekateri med nami za to, da pokvarijo lepoto. V mislih imam hiše in druge stavbe, ki jih "mojstri" spremenijo v pobesnele "malinovce", roza sladkorne pene, "zeleno-kodrlajsaste" spake, vijoličaste Elzine obleke, čudno modre "koutre". In še bi lahko naštevala.
Jezna in žalostna sem, ker v naši deželi vse prevečkrat ne slišimo stroke, ki si prizadeva ohraniti to, kar je naše, lepo, občudovanja vredno. Spomnila bom le na en primer, ki je dovolj zgovoren. Že leta nazaj, ko je imela občina Lenart županjo, sem bila priča arhitekturni delavnici, katere tema je bilo ohranjanje naše krajine, s posebnim poudarkom prav na gradnji hiš in barvah njihovih pročelij. Na njej je ustvarjalno sodelovalo tudi veliko študentov, bodočih arhitektov in strokovnjakov drugih strok, ki naj bi skrbeli za ohranjanje prvinske podobe naših lepih Slovenskih goric in vseh drugih slovenskih pokrajin – mest in vasi. A danes kot da se kaj takega nikoli ni zgodilo.
Vsak "mala" po svoje, kakor se mu zdi. Človeka včasih kar strese, ko sredi zelenja v naravi na primer zagleda zeleno hišo, ki je čudne in grde barve, da se tepe z zelenjem okoli sebe. Fuj! In še enkrat fuj! A naše hiše naj bi bile bele sredi zelenih gričkov. In tudi v mestu naj ne bi bilo čudno napackanih fasad. A seveda so. Stroka pa molči, razen če je jaz ne slišim. Z veseljem bi se opravičila, če bi bila v zmoti.
Vidite, zato uživam v barvah jeseni. Čudovite so, lepo se ujemajo med seboj, tako da ob pogledu nanje kar srce zapoje. Res, res! Ko bi človek le znal ceniti in spoštovati naravo, jo videti s srcem in se od nje učiti.
