Desetletja dela kot novinar in urednik Večera so pač pustila svoje sledove, ki bi jih poimenoval kar kot "poklicno bolezen". To pomeni, da tudi danes večkrat na dan spremljam vse tekoče informacije o dogajanju doma in po svetu. Zadnjih petnajst let v službi sem moral vsako uro preveriti, kaj poročajo tiskovne agencije, to so bili slovenska STA pa britanski Reuters in nemška DPA, na katere smo bili naročeni in prek katerih smo, takrat še brez interneta, tekoče dobivali vsa poročila s pomočjo satelitske antene na strehi Večerove zgradbe. In oceniti je bilo treba, kaj posredovati preko časopisa našim bralcem ali uporabiti za izhodišče za teme, ki jih bom, glede na razmere in probleme v našem okolju, naročil, da jih obdelajo naši novinarji.
Politični prepir o zgodovini pa naj bo iz slovenskega sveta končno le pregnan
