Skušam se spomniti, kdaj se mi je Maribor še zdel lep, čeprav - roko na srce - lep pač nekoč ni bil. Leta po tistem, ko nas je pozimi v zgodnjih 60-ih obiskal, mi je sorodnik iz Trsta rekel, da se spomni kupov od saj črnega snega in nezaceljenih vojnih ran. Veliko predolgo so bili videti sledovi vojne (da ne bo pomote: druge svetovne vojne), na fasadah še luknje od strelov, nad čimer je vedno bentil naš Bonči, novinar Branko Senica, ki ga je poznal vesoljni Maribor po njegovi rubriki Ocvirek in kot idejnega očeta mnogih akcij od rancanja Večerove ekipe (z njim sta bila Mirko Čepič in Milan Golob) po Dravi do Osijeka in zdaj že legendarnih Večerovih izletov do Vlaka bratstva in enotnosti. Ta vlak mu je v predsedniški predvolilni kampanji na Trgu svobode oponesel Ivan Kramberger, rekoč, da je uvažal cele vagone Srbov v Maribor in cele vagone Slovencev izvažal v Srbijo. Zdelo se mi je duhovito in sem Bončiju to povedala, njemu se pa ni zdelo niti malo. No, meni se zdi še danes, Bončija in Krambergerja pa ni več.
Vojnih ran na fasadah najbrž ni več, so se pa v tem času hiše že sesedle same vase, kot tista na desni strani mostu v Taborski ulici. Je kriva vojna? Je padla bomba? Nazorno sem videla na internetu razliko med opustošenjem, ki ga naredi politika, in tistim, ki ga naredi atomska bomba, videla sem slike Hirošime 65 let po katastrofi, velemesto v lučeh, in slike opustošenega Detroita istega leta … Ja, politika naredi tako opustošenje kot atomska bomba. Ko še nisem bila v penziji, sem tisto žalostno hišo v Taborski opazovala in čakala, kdaj bo njene agonije konec. Na levi strani iste ulice pa je že brstelo novo življenje. Stare hiše so padle, začela je rasti nobel zelena medicinska fakulteta. Vendarle! Mnogi, ki so ji botrovali, bi lahko povedali, s kako težavo se je rojevala, ker so bili celo sami zdravniki v Ljubljani (morda predvsem oni) prepričani, da je ena medicinska fakulteta za Slovenijo dovolj. Ko je upanje skoraj splahnelo, sem nekega poznega večera srečala tedanjega rektorja dr. Ludvika Toplaka, ki se je vračal iz službe. Kratko in jedrnato je zatrdil: "Medicinska fakulteta bo!" "Kljub vsemu?" sem vprašala. "Kljub čemu?" je vrnil. "Pa kader?" "Ga imamo!" Ob pogledu na stavbo ob Dravi se vedno spomnim te najkrajše tiskovne konference.
Ob "zavorah", ki so jih nekoč zategovali v Ljubljani, se spomnim še gradnje mariborskega letališča. In bogme, Ljubljana ideje o letališču ni sprejela z odprtimi rokami, tik pred zdajci je vedno izpadla. Dokler ni v Uradnem listu, je vse mogoče. Zato so mariborski politiki prežali, kje bi jim lahko prestolnica to preprečila. Oddahnili so si šele, ko so dobili iz tiskarne krtačne odtise in se prepričali, da bo objavljeno.
Morda pa bodo kdaj nastopili svetlejši časi, ko več ne bomo potrebovali blagoslova iz Ljubljane. In denarja, seveda. Mariborskih želja je veliko, denarja premalo, potem se pa z njim igračkajo in postavljajo na prometno cesto ogromna korita in druge ovire, pravokotno na cesto klopco, pa avtobusno postajališče na odru na vozišču … Medtem ko jim mesto razpada, se grejo neko dnevno sobo, šminko čez razoran obraz. Če ne bi to že predolgo trajalo, bi rekla, da so se malo pošalili. Večina Mariborčanov zmajuje z glavo in pohlevno vozaka za kakšnim kolesarjem, a nezadovoljstvo prebivalcev tega dokončno ponižanega mesta onih tam zgoraj ne zavezuje k ničemur.
P. S. Svoje mesto obvladujem peš oziroma sem ga, dokler je levi breg še dihal. V spominih Gosposka še diši po kavi, ki jo pražijo v Branki, iz mesnice v Jurčičevi še diši po kuhanih hrenovkah, po Gosposki še vrvi življenje. Dolgo je vztrajala, potem pa se sesedla kot hiša na Taborski. Ne pobere se. Včasih me ima, da bi se sredi Gosposke potrkala po prsih in se pohvalila: Mi, otroci Gosposke.
