Vsak človek bi moral s svojim življenjem svet malce izboljšati, pravi pisateljica F. H. Burnett. Ni razloga, da se s to mislijo ne bi strinjali, in težko bi vnaprej zamerili angažma načrtovalcem in arhitektom, ki so prepričani, da s svojimi vizijami ustvarjajo lepši in prijaznejši svet; tudi ministrom in županom, ki bi radi s skupnim denarjem naredili kaj koristnega, saj to vendar od njih pričakujemo. Zna se pa kdaj zaplesti, če bi radi svojim sodržavljanom za vsako ceno "podarili" kaj novega. Kaj lepega. Ker ljudje, ki so jih izvolili, to vztrajno pričakujejo. Nekateri gotovo, drugi bodo ob vložku vselej tehtali tudi koristi.
Take misli se mi pletejo ob polemiki o načrtovani vnovični prenovi mariborske Koroške ceste in Glavnega trga, ki naj bi se, za skoraj pet milijonov evrov, začela že čez nekaj dni. Ni kaj, simulacijski prikaz – brez avtomobilov – deluje zelo lepo, sodobno, svetovljansko. Prostor naj bi si, poslej brez različnih nivojev, delili avtomobili, avtobusi, pešci in kolesarji. Kajti brez avtomobilov v obeh smereh v realnosti ne bo šlo, čeprav bi si snovalci načrta in nekateri meščani, lastniki ali najemniki lokalov in najbrž tudi vse številčnejši obiskovalci od drugod, ki jo mahnejo z Židovskega trga preko Glavnega po Splavarskem prehodu proti pred desetletji prenovljenemu Lentu, še tako želeli pravo pešcono v srednjeveškem delu mesta. Ne gre, ker načrtovalci ne najdejo primerne alternativne poti v smeri vzhod-zahod; sam bog ve, kdaj bi se utegnil najti kak denar za drago severno mestno obvoznico.
Zatorej je bilo umestno vprašanje inženirja in projektanta v Večerovih pismih bralcev, ali ni razkopavanje urejene ceste razmetavanje skupnega denarja, ki ga manjka na vseh koncih. Nove ambulante pridejo menda na vrsto prihodnje leto, upamo, da tudi kakšna od razbrazdanih ulic. Je razlog za prenovo Koroške ceste – poleg dodatnega umirjanja prometa z novo omejitvijo hitrosti - v dotrajani infrastrukturi (ob prejšnji prenovi s pikami na asfaltu je za "spodnje nadstropje" zmanjkalo denarja?) in/ali v srečnem naključju, da je bil že pred leti zasnovan, a zdaj modificiran projekt izbran za financiranje v mehanizmu trajnostne urbane strategije?
Take priložnosti pač nobeno mesto ne zavrže; takoj bi jo pograbil kdo drug. Pa če je še tako čudno, da se najprej prenavlja pomembna in glede na vse omejitve vsaj večji del dneva znosno delujoča mestna prometnica (kljub neustavljivim kritikam po zadnji prenovi se je večina voznikov nekako sprijaznila z delitvijo prostora z avtobusi in kolesarji, kar je pomemben dosežek tudi za promet v drugih delih mesta), in se šele nato začne priprava nove prometne študije za mesto. Se lahko zgodi, da to ne bo le še ena študija, pač pa da novi premišljevalci po čudežu najdejo še uporabno ali uresničljivo alternativo avtomobilom na Koroški? In pride prava pešcona, brez avtomobilskih izpuhov?
A res je, pri naložbah in politikah gre za skupni denar, naj bo v proračunih ali skladih. V mislih mi ves čas odzvanjajo čedalje bolj zoprna in skrbzbujajoča opozorila fiskalnega sveta in neprizanesljiva poročila računskega sodišča, denimo še sveže o reviziji gradnje urgentnih centrov. To je bil velikanski državni in nedvomno smiseln, nujen projekt, ki je in bo v prihodnjih letih olajšal življenje mnogim, je pa, verjamem, številnim zdaj že bivšim zdravstvenim ministrom pošteno sivil lase. Revizija za nazaj našteva napake: ni bilo analize za utemeljitev namer (zato ptujski zaplet in satelitski centri), stara dokumentacija, premalo varovalk, dodatni prostori in oprema, podražitve … Menda smo vrsta, ki se nenehno uči.
