Dom upokojencev Ptuj je z 946 posteljami in 47 mesti za dnevno varstvo starejših največji v Sloveniji. Nova pridobitev je enota v Žabjaku, kjer je v enoposteljnih in dvoposteljnih sobah prostora za 130, v dnevnem varstvu pa za dvanajst starejših. Sobe polnijo glede na število zaposlenih. Takoj zaposlijo pet srednjih medicinskih sester in dva kuharja za nedoločen čas. Morda bo do poletja enota Žabjak polna.
V domovih so največji problem normativi in pomanjkanje kadrov. Iz ptujskega doma so mi sporočili, da dve zaposleni ponoči skrbita za 150 stanovalcev. Dopoldan, ko je največ dela, pa za 40. Normativ za enega je pet minut, da obračata nepomične, razdelita predpisana zdravila, prineseta čaj ali vodo, zamenjata plenico … Še bolj zahtevno je pri obolelih za demenco. Nekateri ponoči ne spijo, hodijo iz sobe v sobo, so agresivni, drugi glasno prepevajo, tretji jočejo. Tam je poleg izobrazbe in prakse potrebne še ogromno empatije, ki jo stanovalci, svojci in vodstva domov pričakujejo od vseh zaposlenih. Žal empatije že dolgo ni več med pogoji za zaposlitev. Tri desetletja opozarjanja, da se bo zgodilo, kar se dogaja, so politiki preslišali ali obljubljali spremembe s figo v žepu. Tisoči čakajo na sprejem v dom, ostareli par v Ljubljani pa ne želi v dom. Vsak dan prihajajo k njima različni ljudje za oskrbo, zdravstveno nego, fizioterapijo, dostavo in pripravo hrane, čiščenje … za 3000 evrov na mesec. Koliko ljudi v Sloveniji si lahko to privošči?
Tudi politiki boste ostareli, nepomični, dementni … Tudi vi kakate in lulate. Denar vam ne zagotavlja niti zdravja niti spodobne oskrbe doma ali v domu starejših. Lahko se zgodi, da boste ležali v lastnem dreku. V domu boste morali čakati, da pridete na vrsto, doma vas bo mastno plačana negovalka prej oskrbela. Toda z denarjem ne morete kupiti empatije - doma vas kljub denarju ne bo nihče pobožal, tako kot to (še) počno v nekaterih domovih starejših.
