Repertoar slovenske desnice je nevarno podoben britanskemu, mediji in družbena omrežja so platforme za normalizacijo sovraštva. V Veliki Britaniji ima Nigel Farage - v prostem času poslanec in predsednik radikalne stranke ReformUK – celo svojo oddajo na GB News, v kateri mojster propagande ugotavlja, da nam lažejo. Julija je njihov reden gost, Lewis Schaffer, predlagal, da bi število upravičencev do dodatka za invalidnino zmanjšali s stradanjem. "To moraš storiti ljudem. Ne moreš jim dati denarja ... Kaj drugega lahko storiš? Jih postreliš? To bi predlagal, a je morda nekoliko pretirano." Voditelj Patrick Christys predlog pospremi z: "Ja, danes to ni dovoljeno." GB News se v izjavi za Disability News Service, ki poroča o vprašanjih, povezanih z invalidnostjo, odzove: "Komentar je bil očitno šaljiv. Ni sporen in opravičilo ali dodatna pojasnila niso potrebni." V Sloveniji medtem nekateri pozivajo k oboroževanju. Nihče ni odgovarjal, vsi so ostali na položajih, mediji so obdržali licence.
Pozivanje k nasilju ni nikoli šala. Zgodovina uči o posledicah. Spomnimo na nacistično retoriko o "nekoristnih jedcih" in program Aktion T-4, s katerim so umorili več sto tisoč invalidnih oseb. Med nacističnimi tarčami so bili tudi evropski Romi in Sinti. Nad njimi so, skupaj z marionetnimi režimi po Evropi, leta izvajali genocid, ki so ga začeli z načrtnim preganjam v procesu "čiščenja" Berlina pred olimpijskimi igrami leta 1936, z izgonom v "ciganska taborišča" (nem. Zigeunerlager), s prisilnim delom, sterilizacijo, psevdoznanstvenimi medicinski poskusi in biopolitiko, odvzemom otrok. Decembra 1942 je Himmler ukazal njihov popoln izgon, z redkimi izjemami – za vojake, veterane ali tiste, ki se "ne obnašajo kot Cigani". A te izjeme oblasti ignorirajo: vojake so izgnali kar med dopustom doma. Točnega števila žrtev med Romi in Sinti v drugi svetovni vojni ni, ker ne poznamo velikosti populacije pred vojno (od enega milijona do enega in pol milijona) in zaradi poznega priznanja genocida. Pomorjenih jih je bilo med 250.000 in 500.000 (nove ocene kažejo, da tudi več), torej med četrtino in polovico populacije, med drugimi opozarja kustosinja razstave londonske Knjižnice holokavsta Wiener Barbara Warnock. Samo na okupiranem vzhodu Poljske, Sovjetski zvezi in Srbiji so jih med letoma 1939 in 1945 ustrelili desettisoče, tisoče so jih umorili v taboriščih, stotine so jih pustili umreti v getih. Zgodovinarka Eve Rosenhaft genocid nad Romi imenuje "pozabljeni holokavst", ki ga Evropa ni nikoli ustrezno naslovila.
Povsod nezaželeni
Zgodovina evropskih Romov ni zgodba dosežkov, opozarja književnica Hedina Tahirović Sijerčić. Je zgodba zaničevanja, preganjanja, izrinjanja in iztrebljanja. Je zgodovina predsodkov in diskriminacije, ki razgalja globine oblastniške arogance, kot tudi značaja družb, v katerih živijo Romi. Od prihoda v Evropo so označeni za neprilagojene, nevarne "onesnaževalce družbenega reda". Od poznega razsvetljenstva se razvija rasizirana podoba "primitivne rase", ki je vrhunec dosegla v nemškem nacionalsocializmu. Kot piše zgodovinar Andrej Studen v pretresljivi študiji Neprilagojeni in nevarni: Podoba in status Ciganov v preteklosti, so Romi povsod nezaželeni in nikjer ne morejo biti doma. Evropski parlament je zato leta 2017 v resoluciji o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU pozval k raziskovanju in izobraževanju o zgodovini Romov kot nujnem koraku v boju proti antiromizmu in strukturnemu rasizmu.
Tudi zgodovina Romov in Sintov na Slovenskem ponuja strašljive vzporednice z današnjimi političnimi tendencami. Zgodovinarja Studen in Pančur razkrivata, da zametke politike izključevanja najdemo že v novoveških odlokih, ki razločujejo med "vrednimi" in "nevrednimi" reveži, med domačimi in tujimi Romi. Leta 1720 jih je želel Cesar Karel VI. "iztrebiti", Marija Terezija pa je uvedla prve poskuse "civiliziranja": odvzem otrok za prevzgojo, prisilne naselitve, prepoved potujočih poklicev, porok med Romi in celo rabe romskega jezika. Njen sin Jožef II. je nadaljeval s tako imenovano razsvetljensko asimilacijo – leta 1783 je izdal regulativo, s katero je želel "brezobzirno ukrotiti divje pleme Ciganov in ga povsem iztrebiti". Posledice: še globlja izolacija. Konec 19. stoletja je nastopila nova, grozljivo rasistična faza. Leta 1888 je Odlok o ciganih (Zigeunererlass) predpisoval izgon tujih Romov in prisilno naselitev tistih, ki jih ni bilo moč odstraniti. Vpeljali so prisilne delavnice, stroge kazni za vsak prekršek (npr. po poljih), okrajna glavarstva so morala vsako leto poročati o "problemu", voditi sezname in evidence kaznivih dejanj. Ukrepi so se nadaljevali tudi v Jugoslaviji, kjer so v moralni paniki meščanstva razglasili Rome za "postopaške brezdomovince", "rojene tatove", in znanstveno podprto so utrjevali njihovo družbeno izključevanje.
Omejenost vsebinskih, pristnih stikov z okoliškim prebivalstvom utrjuje predsodke, nezaupanje in ponotranjenje negativnih podob tudi med Romi
Pred prvo svetovno vojno so pozivi k še strožjemu nadzoru nad Romi postajali vse glasnejši. Leta 1908 so vložili interpelacijo za notranjega ministra z zahtevo po "anticiganskem zakonu". V njej je pisalo, da so Cigani "posebno spretni tatovi", "ena najhujših nadlog za kmečko prebivalstvo", da je treba proti "nevarni sodrgi" ukrepati s kazensko-preventivnimi ukrepi, da mora "poljska policija" poročati o vsakem prekršku in oblast izrekati najstrožje kazni. Edina pot, je pisalo, da se jih znebijo, so "drakonski ukrepi" – odvzem otrok, njihovo izšolanje in izučitev za rokodelstvo.
Leta 1940 je stanje duha orisal dopis Kraljeve Banske uprave Dravske banovine, ki je poročala, da ciganske tolpe "nadlegujejo kmečko prebivalstvo in kradejo ter uničujejo vse vprek poljske pridelke. [...] Zamisel, da bi se na radikalen način uredilo cigansko vprašanje s prisilnimi taborišči, oziroma s preselitvijo v primerne kraje, kjer bi se ciganske družine primerno zaposlile, ni izvedljiva. Izvedba te zamisli bi zahtevala veliko materialnih sredstev za ureditev in vzdrževanje taborišč, s čimer pa kraljeva banska uprava trenutno ne razpolaga in tudi sedanji časi, spričo reševanja važnejših vprašanj, zaenkrat še ne dopuščajo, da bi se moglo cigansko vprašanje dokončno urediti."
Izkoriščanje v politične namene
Čeprav se je pravni položaj Romov v Sloveniji z leti spremenil, romska skupnost ni priznana kot avtohtona narodna skupnost. Ustava namreč določa, da se njen položaj in posebne pravice določijo z zakonom in ne z ustavno ureditvijo kot velja za italijanske in madžarske narodne skupnosti. Iz tega izhajajo številne diskriminatorne prakse. Tako Slovenija kot EU priznavata njen neenak položaj, zato ima romska skupnost kot manjšinska skupnost posebne pravice. Ob individualnih človekovih pravicah do enake obravnave in nediskriminacije mora zato država skupnosti zagotavljati in financirati tudi posebne kolektivne pravice ter ukrepe za doseganje enakega položaja. Realnost je drugačna. Zgovoren je primer reševanja dostopa do pitne vode, ki ga Varuh človekovih pravic RS že leta prepoznava kot perečega. Čeprav občine z romsko skupnostjo prejemajo dodatna proračunska sredstva za izboljšanje pogojev tam naseljenim Romom, niso dolžne poročati, koliko res namenijo v te namene. Tudi Računsko sodišče RS tega že leta ni presojalo.
Oblasti odgovornost za reševanje nakopičenih težav prelagajo na policijo – kot v 19. stoletju - in se brezsramno pretvarjajo, da jim je mar. Ko poleti ob medijskem žarometu v lokalne skupnosti drvijo minister, vseslovenska policija in novinarske ekipe, gledamo predstave brez politične volje, brez sodelovanja, brez vključevanja Rominj v iskanje rešitev, ki presegajo populistične agende in volilne cikle. Jeseni se pozornost preseli drugam. V severni Angliji je lokalna skupnost skupaj z verskimi in nevladnimi organizacijami sama uredila mobilno komunalno infrastrukturo – od dostopa do stranišč, elektrike in pitne vode. V nekaj mesecih so se zmanjšali konflikti, odsotnost otrok v šolah, obremenjenost policije in socialnih služb.
Izkoriščanje Romov v politične namene je klasična taktika globalne skrajne desnice. Najdemo jo v drugem poglavju priročnika – vključno s parolami, vaškimi stražami in omejevalnimi ukrepi. Ena bolj učinkovitih metod preusmerjanja pozornosti od politične neučinkovitosti je prav ustvarjanje strahu in panike, z uvajanjem posebne zvrsti kriminala - "ciganskega" – ta se na vrh lestvice najnevarnejših v Sloveniji zavihti poleti. Mit o "dvotirnem policijskem sistemu", po katerem naj bi bili Romi obravnavani mileje kot večinsko prebivalstvo, je del ponudbe. Ni pomembno, da gre za neutemeljeno trditev. Policija namreč po zakonu ne sme zbirati podatkov o etnični pripadnosti storilcev kaznivih dejanj. Zakon o nalogah in pooblastilih policije jasno določa, kateri osebni podatki se smejo zbirati v evidencah kaznivih dejanj – in etničnega porekla ni med njimi. A vendar se v medijskih poročilih ta vselej pojavi, kadar gre za Rome, "grešne kozle" du jour.
Družbeno vključevanje je dvosmeren proces
Razumem jezo in žalost, ko izginejo poljščine ali drva. A nobena etnična skupina nima monopola nad kriminalom – niti nad krajo, nasiljem, zlorabami, preprodajo drog ali orožja. Romi večinoma nimajo možnosti klientelizma, kronizma in kriminala belih ovratnikov, ki ohranjajo razmerja moči v družbi. Škoda in bolečina nimata etnične oznake – prizadeneta enako, če ju povzroči Rom ali večinski prebivalec.
Družbeno vključevanje je dvosmeren proces. Po stoletjih zatiranja Romi težko zaupajo institucijam. Romi se še učijo, kako izkoristiti priložnosti na področju izobraževanja, zaposlovanja, javnega varstva otrok, kako se aktivno zavzemati za svoje človekove in državljanske pravice. Zato nasprotujem predlogom iz nabora "anticiganskega zakona" nekega drugega stoletja. Zavračam idejo kaznovalnega vrtca, ker njene temačne korenine stoletja hranijo rasizem s tragičnimi posledicami. Že stoletja Romom odvzemajo otroke in jih "prevzgajajo", vselej pod krinko "civilizacijske dobrobiti za otroke" – in obenem utrjujejo podobo "primitivnih, neukrotljivih Ciganov". Andrej Studen to podobo razčleni kot idejo, ki Rome zasidra na najnižjo razvojno stopnjo, označene kot "živ razvojnohistoričen fosil, opremljen s samo njim lastno in pogojeno stigmo nesposobnosti prilagajanja in razvoja".
Omejevalni ukrepi, ki jih je vlada že sprejela, postavljajo pod vprašaj pravno varstvo romske skupnosti. V svojih učinkih delujejo asimilacijski: temeljijo na prisili, poniževanju in izključevanju. Uveljavljajo se na podlagi osebne okoliščine, kar je v nasprotju z načeli enakopravnosti, enakih možnosti in enake obravnave. Za ilustracijo lahko vedno računamo na desni stranki. Tokrat opozarjata, da naj bi predlog o spremembah financiranja zasebnih vrtcev kršil "ustavno varovano pravico do svobodne in proste izbire staršev o vzgoji otrok". Se ta pravica ne nanaša tudi na Rome? Spomnimo, da tudi pravo EU izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi etničnega porekla. Pri morebitni presoji sorazmernosti je nujno upoštevati celoten politični kontekst, vključno z rasističnim diskurzom, ki etnično pripadnost – danes zakrito v koncept "ranljive skupine" – instrumentalizira za uveljavljanje politične moči.
Ko začnejo krčiti pravice enim, sčasoma izgubimo vsi. Samo privilegirani ne
Ob tem ne morem mimo stare lajne neoliberalnih konservativcev, da so si revni "sami krivi za revščino". Revščina ni izbran življenjski slog – kot dokazujeta britanska kriminologa Simon Winlow in Steve Hall, ki opozarjata na odločilen pomen širšega družbenega konteksta. Romi ne morejo pobegniti pezi "romskosti". Če vas v to ne prepriča zgodovina, zadostuje vpogled v sodobnost. Slovenski strateški okvir za spodbujanje zaposlovanja Romov iz leta 2022 jasno pokaže: v času tranzicije so bili med prvimi, ki so izgubili zaposlitev – ne le zaradi nižje izobrazbe, ampak zaradi predsodkov. Redki delodajalci so jim pripravljeni ponuditi prakso, še redkejši zaposlitev. Tudi mednarodne eksperimentalne raziskave potrjujejo: Romi so najslabše obravnavana skupina na trgu dela, tudi v primerjavi z drugimi manjšinami. Tudi ob enaki izobrazbi in znanju jezikov romsko poreklo zadostuje, da zanimanje delodajalcev popolnoma usahne. S tem se vsakodnevno soočajo tudi izobraženi Romi in Rominje.
"Domov si jih pelji!" dobim v odziv, ko zmanjka argumentov. Raziskovalca urbanih marginalnosti, Ryan Powell in Crețan Remus, dokazujeta, da Romi ostajajo stigmatizirani tudi, če živijo v graščinah. Študija Mirovnega inštituta (2008) o življenjskih izkušnjah Romov v Ljubljani je pokazala, da grožnje in stigma vodijo v izogibanje stikom in v skrivanje lastnega porekla – pojav, ki ga imenujemo etnomimikrija. Omejenost vsebinskih, pristnih stikov z okoliškim prebivalstvom utrjuje predsodke, nezaupanje in ponotranjenje negativnih podob tudi med Romi. Tudi zato britanski mesec zgodovine Romov in Popotnikov spodbuja ozaveščanje, praznovanje kulture, zgodovine in prispevka romske skupnosti.
Ne pustite se preslepiti
V Sloveniji medtem desnica kliče k mobilizaciji in grozi z vaškimi stražami - v imenu zaščite "naših" skupnosti, "našega" načina življenja, "naših" žensk. Imajo nas za bedake. Ne gre jim za varnost: ne kmeta, ne otrok, ne žensk. Ne zanima jih reševanje težav, ki so jih pomagali ustvariti. Podžigajo strah in ustvarjajo paniko – da prikrijejo lastno politično impotenco in lovijo glasove. Medtem se ljudem, ki jim desetletja obljubljajo bolje in več, slabšajo življenjski pogoji. Ko gledamo drugam, nam tlakujejo pot v še bolj nepravično družbeno razslojevanje. Ni presenetljivo, da jeza narašča prav v okoljih, kjer se ljudje čutijo pozabljene, prezrte in nemočne. Zakaj se mednje ne odpravi celotna vladna ekipa, jim prisluhne ali se vsaj pretvarja, da ji je mar? Zakaj Cerkev, ki sama pravi, da so Romi v večini katoliki, ne prispeva h konkretni, transformativni pravičnosti v skupnostih, kjer se učijo sobivanja?
Ne pustite se preslepiti, da vas bo pred ukrepi, namenjenimi "drugim", varovala bela polt. Poglejte v ZDA in Veliko Britanijo. Tam revni beli podporniki Trumpa in Brexita danes v kamere jočejo, da "jim niso povedali, da bodo socialno pomoč vzeli tudi nam". Ko začnejo krčiti pravice enim, sčasoma izgubimo vsi. Samo privilegirani ne.
Letošnje poletje je naplavilo moralni zlom "demokratičnega" globalnega severa in kolonializem, ki že od 15. stoletja uničuje svet in okolje. EU vztraja pri podpori genocidu v Gazi, ki je v enem samem letu izbrisal rekordnih 35 let pričakovane življenjske dobe, po izračunu, objavljenem v reviji Lancet februarja 2025. Leta 2024 je imel deček, rojen v Gazi, najkrajše pričakovano življenje na svetu – enako kot novorojenec v Angliji leta 1841. Slovenija in Velika Britanija veliko govorita, malo storita. Izognili sta se pobudi haaške skupine, ki si prizadeva ustaviti genocid in narediti tisto, česar EU noče. Britanska vlada je junija razglasila britansko propalestinsko skupino za teroristično organizacijo. Zapira protestnice – med njimi duhovnice in zdravnike -, ki si drznejo izraziti solidarnost z njimi. Hujskanje v Sloveniji razkriva domorodne netanjahuje in cesarje karle, ki gasijo ogenj z bencinom v čakanju na svojo priložnost. Tudi njim moramo z vsemi demokratičnimi sredstvi preprečiti, da nas potegnejo globlje v rasizem in genocid.
