Komu še verjamemo, prisluhnemo, zaupamo, mu tudi sledimo in ga upoštevamo? Temni časi epidemije so ponudili nekaj (nikakor dokončnih) odgovorov, v resnici pa epidemija pred nas postavlja še več vprašanj. Spopad z virusom pa ni tisti, ki bi odprl vprašanji, komu zaupamo in kdo so naše avtoritete. To obstaja še iz časov pred virusom, le da se ni nas ni tako močno dotaknilo. A kotel, v katerega so se letos zmešali epidemija, vpliv družbenih omrežij in politično kadrovanje na strokovne položaje, se je segrel do te mere, da je zaupanje v strokovnjake, zdravnike, znanstvenike, pedagoge in ne nazadnje tudi medije začelo hitro kopneti.
Kaj se je zgodilo? Je to krivda družbenih omrežij, kjer so nenadoma vsi "zdravniki", "strokovnjaki", "znanstveniki" ...? Splet, ki je postal izjemna zakladnica teorij zarot in številnih "znanstvenih" pisarij dvomljivih razlagalcev, pa lažnih novic, ki jih širijo domači mediji, naklonjeni trenutni oblasti? In kje je tu krivda politike? Kjer, ne nazadnje, skoraj ni več avtoritet. Tej (odgovornosti, da bi vsaj zaradi svoje funkcije to bil) se je že pred tremi leti, denimo, odrekla prva institucija države, predsednik republike Borut Pahor z besedami: "Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto." Tudi te "neke politične avtoritete" ni bilo zaznati, sploh v času epidemije, ki se izkorišča za razgradnjo države, ne.
Je krivda aktualne politike tudi v tem, da na najbolj odgovorni mesti, na čelo boja zoper virus, ni namestila najboljših, ampak nekoga iz pete lige ali pa tiste, za katere je že ob imenovanju jasno, da so tja postavljeni samo zato, ker so "na liniji" z vladajočo stranko? Ljudi, ki jim avtoriteta pade tisti trenutek, ko ugotovimo, da so bili njihovi strokovni predlogi zanemarjeni, sami pa branijo povsem politične odločitve? Ali pa nimajo niti malo občutka za sočloveka, državljana?
