Rokovanje je eno od obrednih početij človeka, ki so tako vseprisotna, da jih opazimo šele, ko jih več ni

Kako nerodne in zagatne so situacije brez rokovanja! Komolčkanje ni doseglo namena, "noganje" še manj. Politiki so ob protokolarnih srečanjih pred kamerami mencali in trzali v nekih čudnih pozah, vsi drugi ob bolj neprotokolarnih srečanjih prav tako, le da brez kamer. Rokovanje je eno od obrednih početij človeka, ki so v svojem avtomatizmu tako vseprisotna, da jih opazimo šele, ko jih več ni.

Namen podajanja rok je več kot le pozdrav, je izkazovanje zaupanja, spoštovanja in enakosti. Če gre za potrjevanje sporazuma, sporazum ni uraden, dokler se roki ne razkleneta, sicer pa se stisk rok pojavlja domala na vseh koncih sveta, le da v različnih delih drugače. A razlikuje se le v niansah - komu prvemu podati roko, moškemu ali ženski, najstarejšemu članu družbe, najuglednejšemu? Azijci dajejo prednost pred rokovanjem sklenjenim rokam in rahlemu priklonu, a so posvojili tudi stisk rok, ko imajo stike z zahodnjaki. Res pa je, da na Japonskem, Kitajskem in v Koreji ne cenijo prijema medvedje šape, ki velja za odločnega in iskrenega pri nas, ampak jim je ljubši nežen stisk roke.

Gesta miru

Nekateri verjamejo, da je rokovanje nastalo kot gesta miru, ker sta prazgodovinska udeleženca rokovanja s tem pokazala, da v roki nimata nobenega orožja. V drugih prepričanjih je simboliziralo iskrenost pri prisegi ali obljubi: gesta stiskanja rok predstavlja zapečatenje svete vezi. Ena najzgodnejših upodobitev stiskanja roke je starodavni asirski relief iz 9. stoletja pred našim štetjem, na katerem je upodobljen asirski kralj Šalmaneser III., ki je stiskal roko babilonskega kralja Marduk-zakir-šumija I. za zapečatenje zavezništva.

Arheološke ruševine in starodavna besedila kažejo, da je bilo rokovanje z ljudmi - znano tudi kot deksioza, kadar so v početje vpleteni bogovi - v antični Grčiji že v 5. stoletju pred našim štetjem; upodobitev dveh vojakov, ki se rokujeta, lahko najdemo na delu pogrebne stele iz 5. stoletja pred našim štetjem. Poleg tega se je rokovanje pojavljalo v arhaični grški, etruščanski in rimski pogrebni in drugi umetnosti. Muslimanski učenjaki pišejo, da je navado rokovanja uvedlo prebivalstvo Jemna.V okviru raziskave na Weizmannovem inštitutu je bilo ugotovljeno, da se človeški stiski rok uporabljajo kot sredstvo za prenos socialnih kemičnih signalov med udeleženci in služijo evolucijski potrebi po spoznavanju človeka, s katerim se rokujemo. V nekaterih kulturah, kot so v Tuvalu, na Grenlandiji ali podeželju Mongolije, je hitro povohanje roke po rokovanju del tradicionalnega obreda pozdravljanja.

Stiski in kolektivno vzpenjanje

A po drugi strani je že dolgo znano, da je rokovanje tudi vir prenašanja nalezljivih bolezni, recimo garij, zato so že pred epidemijo v nekaterih okoljih priporočali trk s pestmi. No, novost se ni prijela vse do epidemije covida-19.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da se po koncu pandemije morda ne bomo vrnili na stara pota ali pa se tudi ne bomo smeli. Anthony Fauci, glavni zdravstveni svetovalec ameriškega predsednika, recimo pravi: "Mislim, da se ne bi smeli nikoli več rokovati." Trdi, da bi to zmanjšalo širjenje ne le covida-19, temveč tudi drugih virusov, kot je gripa. Psihologi se ne strinjajo, objemanje, stiskanje rok in zbiranje v skupinah se mora vrniti, takoj ko bo to varno. V kulturah, kjer so takšne navade že stoletja običajne, imajo številne socialne, psihološke in biološke koristi.

Izguba priložnostnega dotika lahko škoduje celotni družbi in ga ni mogoče nadoknaditi z objemanjem najbližjih ljudi iz našega gospodinjstva. Od trenutka rojstva nam telesni stik poveča imuniteto, zmanjša stres in nas poveže z bližnjimi. Stik kože na kožo z otrokom uravnava srčni utrip, zmanjšuje bolečinske reakcije in čustveno pomirja mater in dojenčka. Držanje za roke tudi pri odraslih preprečuje stres, fizični stik pa dokazano povečuje tudi imunsko funkcijo. Filozof Maurice Merleau-Ponty je navedel stisk roke v razpravi o tem, kar je poimenoval medtelesnost - to je, pogosto tiho ali nezavedno, vzajemno priznavanje naše povezanosti kot človeških bitij.

Druženje v množici po drugi strani ponuja priložnosti za tisto, kar je sociolog Emile Durkheim poimenoval kolektivno vzpenjanje. Takšna srečanja nam pomagajo oblikovati in ujeti skupna čustva, ki lahko pomagajo zagotoviti socialno lepilo za solidarnost, skupnost in skupno identiteto. To je dobro, če je razpoloženje pozitivno, na primer na porokah, koncertih in športnih prireditvah.

Stisk roke kot kolektivno zavezništvo

Nedvomno je epidemija spremenila dotikanja in druženje in vprašanje je, kdaj se bo vrnila normalnost izpred epidemije. V primeru prehlada ali gripe bo distanciranje odslej verjetno pogostejše. Tudi nošenje mask, ki je že dolgo uveljavljeno v drugih kulturah kot sredstvo za zaščito drugih in ne samo sebe, je zdaj širše razumljeno in bo zagotovo obstalo, kar je dobro. Po pandemiji bo treba najti ravnovesje med staro in novo normalo. Lahko sprejmemo najboljše delčke obeh - povrnemo si potrebo po fizičnem dotiku, hkrati pa ohranimo nove in izboljšane higienske navade. A prav ukoreninjenost družbenih navad in ritualov, kot je rokovanje, pomaga pojasniti, zakaj je bilo socialno oddaljevanje tako težko in tako nenaravno za toliko ljudi. Čeprav smo te geste in vedenja kratkoročno zatrli, globine družbene povezave, ki jo ustvarjajo in simbolizirajo, dolgoročno morda ni tako enostavno nadomestiti.