Utopist bi lahko rekli tistemu, ki je ob tokratni razgrnitvi rezultatov mednarodne primerjave matematične, bralne in naravoslovne pismenosti PISA 2022 pričakoval dobre, kaj šele pozitivno presenetljive rezultate. No, nismo se odrezali najslabše. Tega, da smo nad povprečjem pri matematiki in naravoslovju, bi se lahko še kako veselili, a kaj kmalu, če trendov ne bomo obrnili navzgor, tudi na teh dveh področjih ne bomo imeli razlogov za slavje. Kje smo, ker padanja nismo zajezili, pristali z rezultati bralne pismenosti, je precej zgovorno, zlasti če vemo, da je slednja ključna za razvoj vseh ostalih pismenosti. Diagnoza je torej jasna - znanje slovenskih dijakov upada. In generacije, ki prihajajo za njimi, skoraj zagotovo rezultatov ne bodo mogle izboljšati, saj so nekatere druge primerjave znanja, denimo PIRLS, ki meri bralno pismenost pri četrtošolcih, ali primerjava državljanske vednosti pri osmošolcih, letos že postregle s podobno poraznimi ali vsaj nespodbudnimi rezultati.
Če se apokaliptično zazremo v prihodnost, pomanjkanje učiteljev, ki se bo le še stopnjevalo, vsekakor ne bo moglo prispevati k izboljšanju rezultatov. Preskok od tega, da smo imeli polna ušesa, kako učitelji nič ne delajo, koliko počitnic imajo in kdaj da so že doma, do tega, da je težko dobiti koga v razred, se je zgodil praktično čez noč, čeprav sindikalna opozorila o nesmiselnem zategovanju pasu v izobraževanju, prenizkih plačah in poteptanem ugledu nekdaj cenjenega poklica poslušamo že lep čas. Danes lahko za kateder stopi praktično vsakdo, na pedagoških fakultetah so veseli vsakega študenta, hkrati ti lahko že poučujejo v šolah, kjer so še bolj na široko odprta vrata za poučevanje tudi tistim, ki so brez ustreznega pedagoškega znanja ali strokovnega izpita. Poleg povečanja števila štipendij za pedagoške smeri pa je to praktično vse, kar je država za promocijo učiteljskega poklica storila doslej.
Naš šolski orkester z dirigenti že lep čas nima sreče.
Sledijo še vsebinski razlogi – program, učni načrti, strategije in cilji poučevanja, prav posebno poglavje o učbenikih in delovnih zvezkih … Na vsakem od teh področij bi se dalo najti razloge za izboljšave. A tudi teh smo se lotili kampanjsko. Medtem ko že poteka kurikularna prenova in spreminjamo učne načrte, ker smo za to dobili neko financiranje, po drugi strani skupina strokovnjakov šele snuje razvoj šolstva, nacionalni program vzgoje in izobraževanja in, kot kaže, bo to le samo sebi namen, saj kakega posebnega vpliva na učne načrte razmislek pač ne bo mogel imeti. Mi namreč že izbiramo smer in zavijamo, ko sploh še ne vemo, kam bi radi prišli, če si sposodimo analogijo s ceste. Trenutno v snovanju nacionalnega programa potekajo predstavitve javnih mnenj o različnih področjih, ki naj bi bila še posebej zastopana v nacionalnem programu, a bolj kot za predstavitev konkretnih predlogov in idej gre za predstavitev mnenj in pogledov. Le upamo lahko, da na koncu ne bo obveljala ljudska veliko babic - kilavo dete. Hkrati pa se ne gre slepiti, da bo omenjeni dokument naredil čudeže. Strokovnjaki vsako leto po nacionalnih preverjanjih znanja pripravljajo priporočila za izboljšanje rezultatov, ki pa jih menda redko kdo upošteva. Prav tako so strokovnjaki, ki so pri bralni pismenosti enkrat že obrnili trend navzgor, pripravili strategijo bralne pismenosti. To, da ta ne zaživi v praksi, pa dokazuje, da lahko v strategije zapišemo marsikaj.
Če tokrat pustimo ob strani kritiko ciljev, ki jih zasleduje Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, pa tudi to, da je ob nekaj javno objavljenih primerih nalog tokratnega preizkusa Pisa mogoče še kaj več kot privzdigniti obrv, - kako na primer razumeti, da naloga nima uvodnega besedila -, je čas, da se nehamo zanašati na to, da bo šolstvo kljubovalo izzivom podobno kot že stoletja poševni stolp v Pisi, in izobraževanje vzamemo v roke. Od ozaveščanja vsakega posameznika, ki se pohvali s tem, da v življenju ni kupil ali, še huje, prebral niti ene knjige, do tistih, ki so najbolj odgovorni, da bo naša prihodnost - "učilnica danes je družba jutri" - plula v pravo smer. Za zdaj področje izobraževanja deluje kot razglašen orkester. Da ta deluje kot celota in tudi dobro zveni, pa potrebuje najprej strokovnega, nato pa odločnega dirigenta. A kaj, ko naš šolski orkester z dirigenti že lep čas nima sreče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
