Odraščajo v svetu, ki ga krojijo, kolažijo in predvsem prikrajajo algoritmi. Po dveh krogih pogovorov z mladimi - dijaki in študenti - je predvsem jasno, da se tega dejstva zavedajo. Algoritmi služijo industriji klikov in natančno merijo milisekunde naše pozornosti zato, da bomo tam dlje, ker bomo tako prejeli v možgane več dopamina. Vsem je to jasno, najbrž že osnovnošolcem. Dobro ločujejo med prodajnimi taktikami strank in za zdaj vedo, kaj je generirano z umetno inteligenco. Skratka, večini mladih je že v osnovni šoli čisto jasno, da so s tem, ko doomskrolajo po telefonih (izraz za brezciljno brskanje po družabnih omrežjih), uporabniki silne mašinerije, ki ji ne gre verjeti, kaj šele zaupati. In do nje imajo zdravo distanco, informacije, ki jih servira algoritem preverijo. Težava je prej na drugem koncu starostne premice, kjer je tega zavedanja precej manj in od koder se v digitalno okolje velikokrat prelije bistveno več gneva, jeze in nestrpnosti kot od mladih. In tukaj dobi politika sovraštva in nestrpnosti pravi zagon, ki pa se lahko prelije čez rob in poplavi vse. Če ne drugega - ustvarja jako tesnobno okolje in potencira silni občutek nemoči pri vseh - tudi in predvsem mladih. In svet postaja s tem vse bolj grenak, slabovoljen in anksiozen. Ker tukaj so namreč še zelo realne skrbi, ki tarejo mlade - kako do stanovanja, poklica, službe, bo svet še sploh obstal v približni formi za preživetje? In da, obstajajo že dijaki, ki so ob šoli primorani delati, da preživi njihova družina. Zgodb je veliko in naši sogovorniki iz dveh etap pogovorov se še kako dobro zavedajo, da so privilegirani. "Ker imamo topel dom in varnost." Zelo temeljno in tako zelo oddaljeno od splošnega prepričanja, ki mu radi podležemo, da so današnje generacije mladih razvajene.
Današnji 15-letniki že vsaj pet let žvijo v tesnobnem okolju, kar predstavlja tretjino njihovega življenja. Od pandemije družba redno servira obup. Okoli njih so besede: vojna, napad, bombardiranje, ki seveda skupaj z digitalnim matriksom oblikujejo nekak občutek apokalipse zdaj. In za njim še občutek nemoči. Fenomen se pokaže tudi v frustraciji, protislovju med individualno zavestjo in sistemsko nemočjo. Imam problem, kaj bom pa naredil? Mi čutimo krivdo, tudi jaz jo čutim, je nedavno pojasnjeval mladi podnebni delegat za strani tega časopisa. Ampak kaj, živimo v družbi, ki spodbuja individualno odgovornost in obenem ohranja kolektivno neodgovoren sistem. To je največji paradoks. "Iz tega potem izhaja anksioznost," je zaključil razmišljanje.
Okoli njih so besede: vojna, napad, bombardiranje, ki seveda skupaj z digitalnim matriksom oblikujejo nekak občutek apokalipse zdaj
Lahko v polje anksioznega individualizma tega časa uspešno vstopijo samodržci, populisti in vse ostalo, kar drži pokonci desni pol politične hemisfere? Lahko! In to uspešno, dokazov je več kot dovolj že pred pragom v Evropi. A s pomembno razliko - ne le pri mladih, temveč pri vsem prebivalstvu s cele starostne premice, in ne le pri mladih, čeprav smo senzibilizirani nanje in toliko poslušamo o Andrewu Tatu. Mladi so le odraz splošnega stanja družbe, ker daljinca imajo še vedno v rokah starši (ne le televizijskega, seveda).
Stopnja podpore skrajno desničarskim strankam med mladimi je v mnogih primerih res višja kot kdaj koli prej, ugotavlja ena od raziskav iz Združenega kraljestva, vendar prispevki na to temo pogosto ne omenjajo, da so skrajno desničarske stranke na splošno povečale svojo podporo in da je podpora med drugimi starostnimi skupinami vsaj tako visoka. Študija evropskih volitev leta 2024 je celo pokazala nižjo podporo skrajno desničarskim strankam med mladimi volivci (starimi od 16 do 29 let) kot med starejšimi volivci. Še bolj zanimivo je, da so mladi moški v podobnem številu kot starejši moški volili za skrajno desničarske stranke, mlade ženske pa so za skrajno desničarske stranke glasovale manj kot starejše ženske. Večina raziskav med tem kaže, da imajo mladi – tako ženske kot moški – bolj progresivne vrednote kot prejšnje generacije, je pa med mladimi večja razlika med spoloma. Glavni razlog za to ni desničarski preobrat med mladimi moškimi, temveč oster levičarski preobrat med mladimi ženskami, kot je za Guardian ugotovila Gaby Hinsliff.
Pomembno je torej vedeti, kako se odločajo mlade ženske! Torej ni tako pomemben generacijski prepad, kot je pomembna razlika med spoloma. Prav tako ne digitalno okolje, ki dandanes vznemirja predvsem starejše. Mladi že kako dobro vedo, kako deluje digitalni matriks, in tudi, da internet prenese vse. Odrasli in predvsem odgovorni pa lahko med tem poskrbijo za kolektivno odgovorni sistem. Ker sicer - dobrodošli v utopičnem novem svetu vojn, nestrpnosti in sovraštva. Recimo takem, kot se tačas riše v ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
