"Čeprav je izguba velika, sem hvaležna, da so moja družina in hišni ljubljenčki na varnem. Moje srce in molitve gredo k vsaki družini, ki so jo prizadeli ti požari. Vsem ljudem, ki so izgubili svoje domove, svoje spomine in svoje ljubljene ljubljenčke. Srce me boli za tiste, ki so še vedno v nevarnosti ali žalujejo za večjimi izgubami. Razdejanje je nepredstavljivo. Vedeti, da se toliko ljudi danes zbuja brez kraja, ki so ga imenovali dom, je resnično srce parajoče." Paris Hilton, januar 2025
Zagotovo je srce parajoče, nepredstavljivo boleče, ko ostaneš brez strehe nad glavo. Pretresljivi prizori, ko ognjeni zublji goltajo vse pred seboj, tokrat prihajajo z zahodne ameriške obale, iz sončne Kalifornije. Dokaz, da plameni, posredno pa tudi narava, ne prizanašajo nikomur, niti najbogatejšim ne, je na dlani. Kako je zgorela njena več kot osem milijonov dolarjev vredna vila v Malibuju, je bogata dedinja Paris Hilton lahko spremljala v živo v televizijskih poročilih, "česar ne bi smel nikoli nihče izkusiti", je ob tem zapisala. Seveda k sreči to ni njena edina nepremičnina, bi lahko privoščljivo dodali. "Grozljivka" onkraj luže najbrž nikogar ni pustila ravnodušnega, pa vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je življenje in imetje tako bogatašev in tako imenovanega razvitega sveta vredno veliko več kot imetje in življenje povsem običajnih slehernikov. Smo morda kak tak globok razmislek - "Razdejanje je nepredstavljivo. Vedeti, da se toliko ljudi danes zbuja brez kraja, ki so ga imenovali dom, je resnično srce parajoče." - prebrali v minulih petnajstih mesecih, ko spremljamo morijo na Bližnjem vzhodu? Četudi je vprašanje zgolj retorično, odgovarjamo z "žal, ne".
Kot da bi požgana zemlja zlovešče napovedovala zažigalno politiko novega ameriškega predsednika in njegove ekipe.
Število žrtev izraelskih napadov v zdaj že več kot leto trajajoči vojni je med tem preseglo številko 46.000. Z besedo: šestinštirideset tisoč. Življenj! Po letu dni vojne je bilo porušenih že 60 odstotkov zgradb, požganih in zravnanih 70 odstotkov nasadov in polj, prav toliko odstotkov je poškodovanih in uničenih cest. In danes so številke kvečjemu še višje. Koliko ljudi se je v tem času zbudilo "brez kraja, ki so ga imenovali dom"? In kakšne besede uporabiti za vso nesmiselno dogajanje ob izraelskem izvajanju agresije, če za požare v ZDA uporabljamo izraze, kot sta "grozljivka" in "apokalipsa"? Pekel na zemlji bi bil zagotovo premil izraz. Ob tem ne pozabimo, da gre samo za eno izmed več kot 60 območij po svetu, kjer potekajo vojne ali drugi konflikti. Medtem ko smo lahko "dramatične posnetke" gorečega prestiža spremljali domala iz minute v minuto, se oči javnosti, ki so vsake toliko vendarle uprte v trpljenje Palestincev, vsakič znova obrnejo stran, ko se kje v svetu zgodi kaj "pomembnejšega". Genocid gor ali dol, četudi vsem na očeh. Tako zelo očiten, da je pri nas postal celo, kako prekleto žalostno, beseda leta. A kaj, ko je na svetu toliko "pomembnejših" reči.
Svet dveh ali celo več hitrosti, dvojnih vrednot, dvojne morale … Živimo v vzporednih svetovih, v času, ko razdiralna moč človeka ni bila še nikoli tako močna kot danes. In ko si lahko ob vsem tragičnem dogajanju skorajšnji vnovični predsednik Združenih držav privošči nonšalantno zabavljati o njihovi 51. zvezni državi Kanadi ali napovedati morebitne oborožene konflikte, ker si želi odkrito prisvojiti in podrediti Panamski prekop ter dansko naravno zakladnico, neokrnjeno Grenlandijo. Ko smo že ravno pri eni izmed ključnih točk podnebnih sprememb v prihodnje, je ironično, koliko sprenevedanja si je ob divjanju tokratnih požarov spet privoščila določena politična opcija. Kakor smo vsak dan vajeni pri nas, so se tudi Američani prav po slovenceljsko razdelili. Za pogorišče so, kakopak, krivi demokrati, za neobičajno sušno obdobje, ki je skupaj z orkanskim vetrom vodilo v katastrofo, pa res ne morejo biti krive podnebne spremembe, saj te vendar ne obstajajo. Kaj vse bomo še slišali v prihajajočem mandatu? Kot da bi požgana zemlja zlovešče napovedovala zažigalno politiko novega ameriškega predsednika in njegove ekipe. Vsaj v nečem pa damo tudi Paris Hilton prav. Zapisala je namreč še: "Nikoli ne veste, kdaj se lahko vse spremeni." Res je, ne vemo, in to bi nas moralo skrbeti. Žal prav nič ne kaže, da bi se v tej ekonomsko vrednotni etični in moralni spirali, kjer vse vleče navzdol, kaj utirjalo v pravo smer.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
