Slej ko prej bo vse kakor nekoč. Vprašanje je le, kakšen bo ta nekoč

Saj ne, da ne bi bili vajeni velikih, še večjih koncertov, le da nastop v hramu slovenske kulture premore drugačno težo, ki človeka nehote navda z malce nečimrnim občutkom zadovoljstva, da je njegovo delo končno prepoznano kot skoraj čisto prava umetnost. Skratka, v Cankarjevem domu je bilo vse nared. Tehniki so svoje delo odlično opravili, vstopnice so bile razprodane in celo pisec teh vrstic je tega jutra vstal s pravo nogo. A kaj ko je v zraku že krožil virus in iz minute v minute bolj kazil načrte. Več kot trideset ljudi, vpetih v vso zadevo, na čelu z organizatorjem in člani ansambla, se je vse bolj nervozno prestopalo in si v lastni nemoči, ki je bila posledica informacijskega šuma, zatiskalo ušesa in oči pred sporočili ljudi iz vse dežele, ki so želeli vedeti, ali naj sploh odrinejo na pot. Kakšni dve uri pred predvidenim začetkom koncerta smo le dočakali usodni klic od zgoraj, po katerem smo se dokončno vdali v usodo in spakirali. Domov smo prišli točno takrat, ko bi morali stopiti na oder. Razočarani, zmedeni in skorajda prepričani, da gre za velik nesporazum in da bo že jutri vse kakor nekoč.
Čeprav smo takrat z negodovanjem sprejeli prepoved javnih prireditev, smo danes z njo zadovoljni vsaj v smislu, da nimamo na vesti kakšnih dodatnih okužb, ki bi v množici ljudi utegnile nastati. Poleg tega pa si kot ena od prvih kolateralnih žrtev epidemije nekega dne obetamo veteranski status in iz njega izhajajoče bonitete.