Dnevi so resnično podobni vojnim. Vse je zvedeno na čakanje. Med drugim čakanje tistega končnega, vrnitve k temu, čemur rečemo normalno, ustaljeno življenje. Pogosto se te dni spomnim zgodbe o Agostinu Di Bartolomeju. Morda bi njegova usoda in usoda njegovega kluba, v katerem bo ostal za zmeraj v spominu kot un capitano vero, bili popolnoma drugačni, če bi bili dobili to eno prekleto tekmo. Morda bi njegova Roma v naslednjih letih bila to, kar so v dobi globaliziranega nogometa postali Milan, Inter in Juventus, a niso imeli možnosti. Liverpool je v teh letih dobival tekme na vse mogoče načine, tudi s penali in tudi, če se je finale lige prvakov igral na vašem stadionu. Tako je bilo tudi tistega 30. maja 1984. Roma je mogoče prav zaradi tega poraza postala klub, ki se vedno bori, da je blizu vrha, a se mu redko približa. Nesrečni kapetan, prvi in edini pravi, klicali so ga Ago, pa je padel v niz agonij, v katerih se ni znašel. Deset let po tem porazu je vzel pištolo in končal svoje potovanje na tem planetu, na katerem življenje nagradi le redke.
V zgodbi o Agu mi je najbolj vzpodbudilo zanimanje dejstvo, da je bil tip, ki je postal vodja enega najboljših italijanskih moštev tistega časa, v otroštvu izrazito neopazen. Čas je raje preživljal sam kot na igrišču, njegov trening je bil sestavljen iz neskončnega brcanja žoge ob zid. In prav to me vedno spomni na moje otroštvo. Ago je še bil živ in je igral, jaz pa sem popoldneve preživljal na dvorišču naše hiše in brcal žogo v zarisane točke na zidu. Medtem ko sem se pripravljal zadeti eno od zarisanih tarč, sem si predstavljal okoli sebe tribune, polne navijačev, slišal sem jih, zmeraj je bil ta moj udarec tisti, ki je spremenil usodo, določil prihodnost.
Če se človeštvo do zdaj ni ničesar naučilo iz svojih napak, dvomim, da se bo to zgodilo tokrat. Rad bi se motil. Vendar me je že strah ponovnega vdora pohlepa in sebičnosti na ulice, med ljudi
Našo usodo lahko spremeni en sam samcat trenutek zanosa ali muhavosti planeta
