Štel sem jih šest ali sedem, ko je bil stric Drago s Filharmonijo na turneji po ZDA in je iz New Yorka prišla njegova razglednica. To ni bila tista navadna razglednica, ampak "fensi-šmensi", za štiri normalne velika razglednica, na kateri se je z mogočnimi stolpnicami in Centralnim parkom v vsej svoji veličastnosti bohotil Manhattan, na drugi strani pa znamke s podobami Georgea Washingtona, žig New York City in modra nalepka Air mail. Kasneje so prihajale še razglednice iz Bostona pa Chicaga in kaj še vem od kod, a nobena name ni naredila takšnega vtisa kot tista iz New Yorka. Frankie "blue eyes" je že vedel, zakaj je pel o tem mestu, in čez leta, ko sem ga obiskal (New York, ne Sinatro), sem izvedel tudi sam. Ampak tista razglednica ... tista razglednica ...
Verjetno se je tudi marsikdo od vas zdaj spomnil na številne razglednice, ki ste jih v preteklih letih (in desetletjih) dobivali od prijateljev ali pa ste jih vi pošiljal njim. Na občutke, ko ste jih jemali iz nabiralnika, zavedajoč se, da se vas je nekdo, nekje v daljnih krajih ali pa v sosednjem mestu, spomnil, si samo za vas vzel pet minut časa in si morda zaželel, da bi bili tam tudi vi.
Razglednice lahko kupimo še vedno skorajda na vsakem vogalu, le pošiljamo jih vedno manj ali celo nič več. Zdaj po večini samo še objavljamo fotografije na (a)socialnih in (ne)družabnih omrežjih, le poredko pa na kos pravokotne, okrogle ali kvadratne pisane lepenke nakracamo nekaj neumnosti, prilepimo znamko in poiščemo nabiralnik. Zakaj je tako? Se nam več ne ljubi, pa čeprav verjetno marsikomu od nas ena razglednica v nabiralniku še vedno pomeni mnogo več kot pa tisoč poslanih "selfijev" in elektronskih "pozdravov"?
Marsikdo bi temu, kako narediti razglednice znova popularne, se podati v boj s popolnimi pozami na sanjskih ozadjih in z našobljenimi ustnicami v eksotičnih krajih, rekel misija nemogoče - a ne pri Rajzefibru. Ti so nostalgijo za analognimi časi, kulturne dediščine mesta in umetnost združili z digitalnim svetom ničel in enic. K sodelovanju so povabili vizualne umetnice in umetnike ter jim dali nalogo oblikovati razglednice, povezane s petimi zgodbami mesta - o mariborskih posebnežih z nepozabnim Jurčkom na čelu, pa o navihani Scherbaumovi opici, ki je zganjala svoje norčije nekje tam, kjer stoji danes Večerova hiša, o Antoniji Weiss, poslednji mestni požarni stražarki, o majestetičnem preletu impozantnega Grafa Zeppelina ter o resnični ljubezenski zgodbi, ki jo je napisala popularna trafika ob Glavnem mostu.
Manica Musil, Samira Kentrić, Marko Horvat, Jernej Žumer in Matic Ačko so besede prelili v barve in ustvarili pet unikatnih razglednic. Te pa niso posebne zgolj po svoji vizualni podobi, ampak ponujajo še nekaj več. Na vsaki najdete namreč tudi QR-kodo, ki vas popelje do zvočnega zapisa zgodbe v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. Tako bodo skupaj z razglednicami po svetu potovali tudi koščki mestne zgodovine. Tisti, ki delajo naše mesto tako zelo "mariborsko".
